Bi za kakšno leto zapustil Slovenijo in šel živet v Azijo?

“Thank you, sir.” “Sure. Thank you!” “See you tommorow.” “See you.” In se poslovimo že z nasmehom. Nekako taktično sva na tržnici našla najljubšega prodajalca sadja, najljubšega prodajalca zelenjave, najljubšo prodajalko skute (curd) in najljubšega prodajalca (no, ta je samo eden, ampak je vseeno najljubši) rib in ostalih morskih dobrot. Vsak dan zjutraj, pa tudi popoldan, če se seveda oglasi moj želodček, se malce sprehodiva naokoli in napolniva prekomerno ravnodušno predane plastične vrečke. Osvojila sva cene in zdaj stvari počasi postajajo bolj oprijemljive. Kilogram paradižnika se je tako…

V Veseli tuni sva se že čisto udomačila. In tako nama je Raja, lastnik hotela, ki se ukvarja z ribolovom, podaril dve majhni tuni. To! Ampak. Kako se sploh speče cela tuna? 🙂 No problem, dobila sva navodila, kupila zelenjavo in začimbe, potem pa akcija! Mic je poskrbel za tune, malo jih je zarezal, jaz sem noter zatlačila česen in ingver in potem jih je pekel 15 minut na vsaki strani. Za prilogo sva na ogromni količini česna in ingverja na maslu popražila pisane melancane in lady fingers (po slovensko…

Katka je bila  na Baliju in okoliških Gili otokih, jaz sem kolena rezal na živih koralah Raja Ampat otočja v Indoneziji … Roko na srce, Hikkaduwa ne seže tistim koralnim grebenom do gležnjev, pa vendar. Ker nama razgled iz najine terase na toplo in mirno morje ni dal miru, sva se odločila, da si sposodiva maske in se pustiva toku. 800 rupij (4,5 eur) za dve maski za ejn dan. No ja. Ni bilo nobene obljubljene želve, prav tako tudi ribic ni bilo baš v izobilju. Nekaj pa le….

Tale prispevek bo povsem faktografski, ker se mi zdi tako za marsikoga izmed vas, ki se bo kdaj odločil za to potezo, kot tudi za moj vse bolj pešavi možganski center za spomin pomembno, da se to nekam zabeleži. Skratka. Trenutno sva v mestu Hikkaduwa na jugozahodni obali otoka. Sem sva se premaknila iz Bentote, ker ji pustila malce grenak priokus (tusi s finančnega vidika). Ko sva prispela, sva takoj padla “v objem” starejšega, zaradi-tsunamija-šepajočega gospoda, ki naju je odpeljal do svojega z-debelimi-Švicarji-polnega guest housa. Cena za sobo s…

Pa sva tu. Na obali. Prvi teden sva se namenoma dala na preizkusnjo, zadnji teden bova samo uzivala. Jedla najboljse iz morja, pila najslajse s palm, uzivala v najlepsem. Dan v Bentoti je minil v znamenju zivalic. Krokodili, varani, zelve velike in male, kormorani … Barbi je znova prekosila samo sebe, ceprav bi se ta podvig kaj kmalu koncal zelo slabo za mini krokodilcka. Ta trenutek sva na plazi v Hikkaduvi. Nisem se mogel upreti, da ne bi ze za zajtrk narocil norookusnih skampov. Ne! Ceprav vsiololi mene…