Bilo jih je kaksnih 200. Ko utegnem pobegniti od najsirsega sprektra intenzivnih drazljajev, kar jih pomnim, razmisljam. Veliko. Razmisljam sam o sebi. O tem kaj cutim, o tem kaj drugi pricajujejo naj cutim in o tem, kaj pravzaprav pricakujem sam od sebe. Gandhijeve besede niso odvec. Nikakor ne tridm, da jih razumem v celoti, cutim pa, da lahko v moji situaciji utisajo marsikaksen dvom. “Clovek je lahko svoj najboljsi prijatelj, ali najhujsi sovraznik.” Danasnji dan je ponudil nekaj novega. Bilo jih je kaksnih 250. Temnih, posutih z rozicami,…

Spet je pristopila k meni. Tista drobna, crna, vedno nasmejana. Tista s temno rumenima belocnicima in vedno malce solznimi ocmi. Samo gledala sva se … Vcerajsnji dan je bil preprosto nor. Avtobus nas je pred hostlom cakal ze ob 7.30 zjutraj. Rumen, z zavesami in zatemnjenimi okni. Dva soferja. Identicna. Oblecena v belo srajco in crne hlace. Skoraj nasmejana. Bilo nas je kaksnih 25, bodic superzvezd. Noro vzdusje. “For you this is an experience, for me it is still a job,” so bile njegove prve besede. Bil je…