Se trinajst ur. Nocnih 13 ur do dviga s tal in odleta domov, proti smrekam. Ko sem se vceraj prosil, da mi Indija se zadnji dan pomaga, da jo izkusim z vsemi cutili intenzivno, mi je dala ravno to. Seveda, spet v svojem posebnem slogu. Hodim proti centralnem parku. S kamerco v roki. Malce sem zapustil to mojo prepolno zaposleno ulicico in vse tiste, ki pristopajo vedno z istim ice-breakerjem “Excouse me, sir. Where do you come from?” in koncajo vedno z istim mood-breakerjem “You wanna see my…

Po vseh pravilih, tistih zapisanih in nenapisanih, tega ne bi smel narediti. Povsem razumem, kaj je glavni in prvobitni pomen napisa “Photography strickly prohibitet”, ki visi tam ne dalec stran od glavnega templja v Ashramu. Vsekakor ne bi bilo lepo, da bi milijon turistov skaklo na okoli in ne skozi objektiv naslajalo na tistimi, ki si zelijo le miru. Pa sem v roke vsel telefon, ga naslonil na uho “ces, pogovarjam se” in se sprehodil naokoli. Naj mi prosim nihce in nic ne zameri, da sem se lotil…

Vsega lepega … “So, sir, which room do you like?” me vprasa bellboy v hotelu J. J. International v zakotni ulicici (beat that!). “Well definetely the one with the window, please.” Seveda, koncno ena pametna odlocitev. Bos lahko opazoval Delhi se ponoci, ne? Ne? Ne. Okno, ki je bilo ob prvem ogledu sobe zakrito z zaveso ni bilo blagoslovljeno z mojim naivnim dotikom vse do takrat, ko sem dejansko ze izbral sobo stevilka 204, torej v drugem nadstropju, cisto na koncu, pred pokvarjeno klimatsko napravo in mimo vedno…

Bolj kot se pomikam juzneje, tezja je komunikacija. Taksna in drugacna. Ne samo, da iscem internet kot najbolj izgubljeno pisce, tudi vsi okoli mene, tisti z vedno bolj okroglimi in presenecenimi ocmi ne govorijo vec anglesko. Redka izjema je gluhonemi Shedan. Pa sva si tipkala na telefon. On na svojega, jaz na svojega. Moj del transkripta izgleda takole: I was in Ashram. Student. No AC. No Slepper. General 🙂 Where are u? Sleeper? No wife. Dan sem, kot ze zadnjih 5 dni, zacel ob 4.30 zjutraj. Tokrat malce…

Obozujem znanost. Vliva mi zaupanje, daje mi vednost, da nekaj dejansko obstaja. Da je taksno, kot znanost dokazuje, neizpodbitno, vedno zmozno aplikacije v vsakem trenutku, v vsakem prostoru. Ce dejstva znanosti kdaj izgubijo tla pod nogami, potem si ne zasluzijo tega pridevnika – znanstveno. Potem so mit, vera, usoda, upanje … Sanskrit denimo. Vsec mi je ta najstarejsi jezik na planetu (1500 pr. n. s). Ze slisi in celo vidi se drugace: Janma-mrtyu-jara-tapta-jana-visranti-dayini sarvopanisad-udghusta santyatita-kalamtika Znanost je dokazala, da je sanskrit eden najbolj resonancnih jezikov. Vsaka beseda ima…

“Sir? Hello, sir!” Vem, da ne klice mene. Zeli namrec scepec soli, ki jo je gospod na moji levi ravnokar iz svoje svetlo rdece torbe polozil na mizo. “Sir?!” Berem dalje, a s kotickom oci ujamem gospoda. Kratko postrizen, nekje v svojih petdesetih. Precej debela ocala, bolsci v prazno. Nekako v rob mize, morda pod njo. Narahlo se nagiba naprej, nazaj, naprej, nazaj. “Sir?!” se skorajda zadere gospa, naravnost v njegovo smer. Pogleda jo. “Sir, can I have a bit of salt?” Tisina, ko se ujameta s pogledi….

4:50 – 6.00 Archana (Chanting of the 1,000 names of the Divine Mother. 6.30 – 7.30 Meditation at the beach 9.00 – 10.00 Breakfast 10.00 – 13.00 Sevsa 13.00 – 14.00 Lunch 14.00 – 17.00 Seva 17.30 – 18.30 Meditation at the beach 18.30 – 20.00 Bhajans (Traditional devotional songs) 20.00 – 21.00 Diner Tako pi se na belem listu papirja, trikrat prepognjenem, ki mi ga je ob prihodu podal skrbno pocesan, lepo govorec in prijazen fant. Oblecen v belo. Ves v belo, seveda. “Your bed is in…

“I am not sure,” sem zacel svojo zgodbo. Benny me je poslusal, vec kot je dovoljeval moj stereotip o Americanih. Poslusal me je in z menoj delil vcasih tako globoke misli, da njisem znal nadaljevati. “I am not sure,” sem zacel svojo zgodbo, ko sem vsaj delno predelal sporocilno vrednost njegove pripovedi o diagnozi raka, kemoterapiji in iskanju samega sebe. “I am not sure, what I shall do with myself. At one point I feel like completely devoting my life to exploration of myself, you know, traveling, but…

Vem kaj lahko, cesa ne zmorem. Vem kdaj, kako, kje. Ne trdim, da so dolocitve pravilne, vem pa, da se zmorem odlocati sam. Najtezji trenutku v zivljenju so pac tisti, ko vsak korak stopas previdno, pocasi. Ko za vsako stvar rabis potrditev, ko se trudis pa ne mores iz prisilnega jopica okolice. Nekaj v meni se je posteno spremenilo. Dan je minil sprosceno. Brez kakrsnegakoli vecjega naprezanja sva se (skupaj se z nekaj popotniki) odpravila odkrivanju notranjosti recnih kanalov naproti. S kanujem. Seveda sva se kolikor je le…

“22.000 rupies, sir. This is the cheapest option. Peak season, you know …” Zanimivo je, da moram pot domov vsaj deloma nacrtovati ze 14 dni pred koncem potovanja. Ja, Indija je ze sama po sebi ogromna in ko je tukaj se sezona december-januar potem se stvari se dodatno zapletejo. Vlaki so zasedeni, letalske karte prekleto drage. Na Jugu sem. Skoraj cisto tam dol. 9 stopinj severne geografske sirine, v mestecu Allapuzha. Mesto, ki mu pravijo indijske Benetke lezi na tisoc drobnih otockih, ki jih locujejo recni kanali, prek…