Če bi moral izbrati en samo stvar, ki bi jo brez obžalovanja počel do mojega poslednjega pomladnega dne, bi si brez pomisleka izbral sedež na indijskem vlaku in potoval. Se premikal. Lovil slike in ustvarjal spomine. Vsak dan nove. Vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo nove. Težko je razumeti in morda še težkje povedati, ampak vožnja z vlakom je najboljši približek tega, kar je vmojih mislih zapisano kot “moj lifestyle“. Svoboden sem, pa spet ravno toliko kot me omejujejo tirnice. Presežek svobode nikoli ni OK. Beležim utrinke in…