Katka se je samo lahno obrnila in izdahnila enega tistih zgodnjejutranjih medmetov, za katere sedaj že vem, da pomenijo “kam greš?”. “Na streho, ti kar spi …” Najin hotel se nad mesto Bikaner dviga nekaj nadstropij visoko in na koncu širokih in z golobjimi iztrebki simpatično postlanih stopnic ponuja vhod na kamnito strešno teraso. Mesto se je ravno spogledovalo s prvimi sočnimi žarki, ko sem uspel pogled vreči na vse njegove strani. Horizont se je risal zgolj v bledi, od puščavske vročine in peska zabrisani črti, rjavkasto-rumene z ornamenti…