Vožnja iz Kandyja do te veličastne gore Sigiryja, za katero še danes ne vedo ali je bila samostan, utrdba ali “kar nekaj”, bi lahko trajala še kaj več. Tri ure se sicer slišijo precej veliko za neutrudno borbo ritnic s trdimi preozkimi stoli, v nobenem vodiču, nobenem TripAdvisorju in Lonely Planetu pa ne piše vsega tega, kar ti takšna vožnja da. Ne le, da se vedno, prav vedno najde nekdo, ki do naju pristopi povsem brez pričakovanj, da bova od njega “nekaj kupila” in se tako iz tega…

Kar sva posodila Kumi, prijatelju iz Negomba, sva očitno tudi podarila. Čeprav je, ko naju je zvečer s krvavimi očmi (ja, hašiš iz Indije) prosil za posojilo, zvenelo drugače. Nič za to. Si jih je zaslužil nedvomno. In nama niso šli težko iz denarnice. Morda je samo naša kultura naravnana tako, da si težko prijatelj z neiskrenimi … Še vedno sva v mestu, ki mene asociira na roza cupake, Katko pa ženski vzdevek. V mestu Kandy v osrčju Šrilanke. Pot iz Negomba je bila precej lažja, kot sva…

Po tem, ko sem se tako slastno napokal s za odtenek preveč pikantnim Chicken Biryanijem v lokalni gostilnici obdan z gospodi v belih pokrivalih, sva s Katko ta trenutek nekje nad jezerom za mizo v hiši, kjer naju (prav tako pa tudi lastnika) strežejo vsaj trije postreščki. En super prijazen suh gospod, ki ne govori prav več kot nekaj internacionalno priznanih medmetov odobravanja in dve gospe, ki sta nama prej skuhali malo (beri: preveč) rezancev in riža. Malček bova kaj pametnega postorila, potem pa hopacupa novemu dnevu naproti….

Verjetno edino pravilo, ki se ga splaca na potovanjih reeees upostevati in se ga drzati kot pijanc plota, je to, da med lokalnimi prazniki ne nacrtuj nikakrsnih vecjih premikov. Tole danes je bilo noro. Lepo, ampak noro. Ko sva zjutraj znova vstala ob 6.00 (to sva naredila ze drugic, predvsem zato, da bi znova videla jato vsaj 10.000 ptic, ki zjutraj preletijo jezeru v Kandy), sva pogumno napadla 6 km oddaljeno zeleznisko postajo. Kupiva vozovnico do Nuware Eliye, 150 rp ( en evro) vsak in cakava na vlak….

Se vedno sva v mestu Kandy. Po plazah Negomba, kjer sva vse skupaj zacela, je tole mestece ob jezeru in med gorami verjetno tisto, po cemer je Sri Lanka najbolj poznana – po zeleni barvi. Obdana s plamami, zeleno travo, pisanim sadjem, blescece oranznimi menihi in snezno belimi pticami uzivama v super sobici. Nisva je nasla sama. Do sem naju je pripeljal Namal. Namal je star 31 let in je “very unhappy”, kot pravi sam. Isce ljubezen svojega zivljenja. Naju in se dve simpaticni Slovenki je odpeljal na…