Ne duha ne sluha o sushiju. Japonska nama na velikem pladnju ponuja vse, samo surovih rib ne. Preživela sva noč v internet cafeju, bila na ulico z vsemi nahrbtniki postavljena malo čez šesto zjutraj in do desetih nepremično sedela ob izvajanju najine priljubljene igrice – people watching. Eni s kravato v službo, mladenke v kiklicah pijane domov. Nekdo za vogalu je ravnokar izbruhal malce prej popito pivo, k nama prisede Pakistanec in nama razloži, da ima dve ženi. Pozdravijo naju fantje z ženskimi frizurami in hitro odtečejo h kolegu, ki se je…

Skoraj nic ne jeva … Shit. Ravno pogruntal, da ne bo sumnikov. Gomenasai. Skoraj nic ne jeva. Skoraj nic ne spiva. Po konci in sita naju drzi zvrhana doza adrenalina. Od Japonske sva okusila verjetno sele prvo zlicko predjedi, pa vendar se nama po 16 mesecih sladkega vonja po urinu, glasnih tuk-tuk voznikov in konstatnega obcutka “biti nategnjen” zdi, kot da sva padla v bazen vate. Taksne pisane, neonske. Taksne z vonjem po miso juhi in sladkorni peni. Danes naju je cakala 80 kilometrov dolga pot iz Nagasakija v Kumamoto. Vstala…