Ob sprejemu v recepciji Sanga Ryokana sva določila uro najine večerje. Sedem. Ravno dovolj časa, da pred večerjo skočiva v najin privatni onsen, po večerji pa rezervirava še tistega tam v gozdu, na odprtem med borovci in japonskim javorjem. In se je začelo. Z nekaj prijaznimi besedami v japonščini in nešteto prikloni. Oni. Midva. Oni globlje. Globlje še midva. Posadili so naju za mizo obloženo s tisoč in eno predjedjo. In slivovim sakejem. In jedilnikom, ki nama kljub angleškim zapisom ni povedal kaj dosti. Nekaj predjedi, sashimi iz konjskega mesa, pečene postrvi,…

Začelo se je nekaj mesecev nazaj. Takrat še v Laosu. Potrdila sva letalsko karto za na Japonsko in pričela s temeljitim načrtovanjem poti. Ne, z Japonsko se pač ne gre zajebavati. Tukaj finance ne dovoljujejo nonšalatnosti v stilu “če pa tam ne bo nič, bova šla pa naslednji dan dalje”. Ko se to zgodi, si izgubil 70 eur. Jih vrgel skozi okno. Ker je eden ciljev najinega potovanja po Japonskem na to temo spisati tudi brezplačno e-knjigo predlogov in nasvetov, sva si zadala preživeti eno noč tudi v tipičnem japonskem…