… si vsak dan laževa že zadnjih nekaj tednov. Japonsko sva zajela s ta-veliko in ta-intenzivno žlico. V mislih pač imava ves čas to, da so potovalni dnevi tukaj znatno (tudi 10-krat) dražji, kot v vseh poprej obiskanih državah, kar preprosto ne dopušča lenarjenja. In prav je tako. Nara. Pravljica v živo. Z zeleno travo posejani parki, tipične japonske hiše, ozke čiste cestice, povsod tod pa srne, jeleni, bambiji. Prosto na okoli. Malo postojijo pred kakšno trgovino, se sprehodijo skozi tempelj ali pa ti iz rok spretno sunejo slasten priboljšek. Kanazawa….

“Ohio gozaimas!” reče prešerno in odpre najina z riževim papirjem prelepljena drsna vrata. Ura je natanko – in ko rečem natanko, mislim res natanko – 4:50. Petnajst minut za ekspresno umivanje zob in praznjenje mehurja. Brez besed, le šripanje lesenega poda in rahlo vzdihovanje jutranjega dežja. Ko se srečamo na ozkih hodniki, se rahlo priklonimo drug drugemu in odhitimo dalje. Ura je ravno odbila pet zamolknil udarcev. Še pet minut. Stopim pred svetlikajoč se oltar, se z na prsih sklenjenimi dlanmi globoko priklonim, prižgem dišečo palčko in jo postavim pred podobo…

Zen veja budizma, ki si je na Japonsko nekoč davno tega svojo pot utrla s Kitajske, “ni religija,” ob večernem čaju poudari Osho-san. “Je filozofija.” Nasmehne se in z nasmehom do ušes doda še: “Eeeeeeee, težka filozofija.” Ura je 18:30. Nekje za belo-sivimi deževnimi je sonce ravnokar padlo za horizont in objeli so nas tema, prijeten hlad in vonj po praženem čaju. Sedimo na tleh ob ognjišču, vsak s svojo skodelico. Osho-san, njegova žena, njegov učenec in midva. Nekje nad nami tiktata starinska ura in le tu in tam ujamemo zvok težkih deževnih…

V Kyotu objstaja prav poseben predel, ki mu še dandanes utrip dajejo gejše in maike. Uličice so ozke, hiše lesene in z vseh strani diši po čaju in slaščicah. Stopnice gor in stopnice dol. Pa tale potka do tega templja in tale potka navzdol do japonskega vrtička. Spet sva ogulila podplate. Vožnje z lokalnimi busi so v Kyotu začuda še dražje kot v Ljubljani, zato se je tehtnica suvereno premaknila na stran “investirajva v hrano”. Pa sva hodila in hodila. In jedla in jedla. Že pred dobrim mesecem…