Ob sprejemu v recepciji Sanga Ryokana sva določila uro najine večerje. Sedem. Ravno dovolj časa, da pred večerjo skočiva v najin privatni onsen, po večerji pa rezervirava še tistega tam v gozdu, na odprtem med borovci in japonskim javorjem. In se je začelo. Z nekaj prijaznimi besedami v japonščini in nešteto prikloni. Oni. Midva. Oni globlje. Globlje še midva. Posadili so naju za mizo obloženo s tisoč in eno predjedjo. In slivovim sakejem. In jedilnikom, ki nama kljub angleškim zapisom ni povedal kaj dosti. Nekaj predjedi, sashimi iz konjskega mesa, pečene postrvi,…

Začelo se je nekaj mesecev nazaj. Takrat še v Laosu. Potrdila sva letalsko karto za na Japonsko in pričela s temeljitim načrtovanjem poti. Ne, z Japonsko se pač ne gre zajebavati. Tukaj finance ne dovoljujejo nonšalatnosti v stilu “če pa tam ne bo nič, bova šla pa naslednji dan dalje”. Ko se to zgodi, si izgubil 70 eur. Jih vrgel skozi okno. Ker je eden ciljev najinega potovanja po Japonskem na to temo spisati tudi brezplačno e-knjigo predlogov in nasvetov, sva si zadala preživeti eno noč tudi v tipičnem japonskem…

Ne duha ne sluha o sushiju. Japonska nama na velikem pladnju ponuja vse, samo surovih rib ne. Preživela sva noč v internet cafeju, bila na ulico z vsemi nahrbtniki postavljena malo čez šesto zjutraj in do desetih nepremično sedela ob izvajanju najine priljubljene igrice – people watching. Eni s kravato v službo, mladenke v kiklicah pijane domov. Nekdo za vogalu je ravnokar izbruhal malce prej popito pivo, k nama prisede Pakistanec in nama razloži, da ima dve ženi. Pozdravijo naju fantje z ženskimi frizurami in hitro odtečejo h kolegu, ki se je…

Skoraj nic ne jeva … Shit. Ravno pogruntal, da ne bo sumnikov. Gomenasai. Skoraj nic ne jeva. Skoraj nic ne spiva. Po konci in sita naju drzi zvrhana doza adrenalina. Od Japonske sva okusila verjetno sele prvo zlicko predjedi, pa vendar se nama po 16 mesecih sladkega vonja po urinu, glasnih tuk-tuk voznikov in konstatnega obcutka “biti nategnjen” zdi, kot da sva padla v bazen vate. Taksne pisane, neonske. Taksne z vonjem po miso juhi in sladkorni peni. Danes naju je cakala 80 kilometrov dolga pot iz Nagasakija v Kumamoto. Vstala…

Še 16,5 ur naju loči do pristanka v mestu Fukuoka na japonskem južnem otoku Kyushu. Trenutno sva še vedno v vročem Bangkoku in izžemava ga kot naslastnejši mango. Jeva vse tisto, kar si v štirih mesecih, kolikor sva jih na tem potovanju preživela na Tajskem, nikoli nisva privoščila. Šla sva k frizerju, kupila sva nove brisače, nekaj svežih majic, nove gumice za lase. Kupila sva šotor. In deodorante! Iz dveh 15-kilogramskih nahrbtnikov sva sestavila enega samega, 12-kilogramskega. Zrasla so nama krila. Imava reisefieber! Po dolgem času spet tapravi reisefieber. Imava to? Imava ono?…

Sedela sva na postelji v majhni sobici v laoškem mestecu Luang Prabang. Ker je na ulicah že četrti dan zapored potekalo divje praznovanje novega leta 2559 in so bili vsakršni premiki po mestu skrajno oteženi, midva pa že zelo utrujena od vseh prevrnjenih veder vode, sva se odločila dokončno skovati načrt za zadnji mesec najinega potovanja. Indija. Ja, Indija. “Kako pa bova prišla iz Delhija do Leha?” je vprašala Katka. “Ravno berem, da je najbolje vzeti kar avtobus. Sicer traja dva dni, vmes enkrat prespiš, ampak je pa…