Sem čisto pri miru in opazujem, kako ob sončnem zahodu spreminjajoča se barva neba določa intenzivnost barv templjev, ki se s svojimi narezljanimi strehami sramežljivo bohotijo visoko nad menoj. Za menoj leži brezdomec, katerega barva kože se počasi kameleonsko navdaja temnih barv njegovih oblačil. Ali vsaj tistega, kar je ostalo od njih. Vonj zraka ne ustreza prelestnemu rumeno-rdečemu ozadju. Smrdi. Po sečnini, po iztrebkih. Pa kislem. Po izpušnih plinih. Zvok zvončkov, ki jih mimoidoči nežno zvončkljajo ob raznoraznih mini templjih in spomenikih božanstev, se spajajo z zvoki težkih…