Vientiane je glavno mesto Laosa z močnim francoskim pridihom. Čiste, urejene ulice z majhnimi kavarnicami in malo prometa. Vientiane je baje najbolj tiha azijska prestolnica. Midva sva sem prišla iz smeri Vang Vienga, kjer je bila avtobusna karta v agenciji cenejša (45.000 LAK/osebo + pick up pred hotelom) kot na avtobusni postaji (50.000 LAK). Imela sva VIP bus, ki je trajal 3 ure in naju je odložil kar v centru mesta. Sklepam, da bi bil prevoz iz avtobusne postaje do hotela spet 10.000/osebo, vendar ta avtobusna postaja v centru…

A se reče roadtrip tudi takrat, ko se na pot odpravljaš z lokalnimi avtobusi in nisi najbolj prepričan, kje in kdaj točno boš končal? Če se ni, se pa od danes dalje. 🙂 Midva namreč ravno snujeva načrt najine poti za naslednji teden in ker rada najprej skočiva, nato pa se vprašava, če sploh znava plavat, se bova podala malce izven klasičnih turističnih poti severne Tajske. Najprej nekaj uric z busom do manjšega mesteca ob meji z Myanmarom, tam pa malce zagrizeva v kolena in obiščeva kakšno izmed odmaknjenih gorskih…

Ker mi je prepovedano se “norčevati” iz tega, da je Katka noseča in bova otroka vzgajala na Kamčatki ali pa da sva se zaročila in da letiva za medene tedne na Maldive, bom, kaj pa drugega, povedal tako kot je. Do 10. aprila ostajava v Chiang Mai-u, ki nama je iz minute v minuto ljubši. Verjetno k temu nekaj dodajo superge za tečt, ki naju vsak dan poženejo kakšen krog v cvetočem parku. Pa joga ob sončnem zahodu. Pa najbolj slastni sokovi in sveža kavica. In seveda nepregledno…

Veliko stvari se spreminja. Rekel bi, da bi se po logični poti morala začeti tresti tla in nato šele padati domine, pa je obratno. Tla ostajajo trdna, nekaj domin je padlo brez glasu. Danes se peljem po Woflovi, vidim prečrtano ceno 7,33 € in spodaj na veliko 1 €. V levem zgornjem kotu piše Lonely Planet. Na vsaki destinaciji se poskušam naučiti vsaj osnov lokalnega jezika (angleščina je v Indiji uradni jezik, od tod torej izgovor, da ne znam niti ene same besedice v jeziku Hindi. No, mogoče…