Zadnjih 10 dni na Filipinih. Počutim se kot tistega lepega jesenskega popoldneva, ko smo z vrečkami (ja, vrečkami, ne košarami) skakali po gozdu in nabirali kostanj. Ura je bila 11.30, ob dvanajstih pa kosilo. Hitro, hitro, hitro. Samo še tole drevo stresemo in samo še tisti kup tamle preiščemo. Pa še s tole bodico se spopadem in še tisto listje tam odkrijem. Koliko je ura? 11.40. Še imamo čas, da pogledamo še za marelami  tam med praprotjo? Imamo, seveda. In greva pogledat še za za marele na mini otočje Camotes. Menda…