Spet je pristopila k meni. Tista drobna, crna, vedno nasmejana. Tista s temno rumenima belocnicima in vedno malce solznimi ocmi. Samo gledala sva se … Vcerajsnji dan je bil preprosto nor. Avtobus nas je pred hostlom cakal ze ob 7.30 zjutraj. Rumen, z zavesami in zatemnjenimi okni. Dva soferja. Identicna. Oblecena v belo srajco in crne hlace. Skoraj nasmejana. Bilo nas je kaksnih 25, bodic superzvezd. Noro vzdusje. “For you this is an experience, for me it is still a job,” so bile njegove prve besede. Bil je…

Verjetno sem najsrecnejsa oseba na svetu. Dobrih 20 ur dolgo potovanje prek Zuricha, Dohe v Mumbai me je posteno zavajala, zapeljevala in me pustila brez globokega vdiha. Prehod je bil sladek in lahek. Po tem, ko sem ze v Ljubljani srecal kolegici in z njima prezivel pot vse do Dohe, sem tam tik pred “metal detection” vrati obcutil tisto, po kar sem prisel. No, vsaj tako se mi je zdelo. A prvic sem ostal sam. Sele tukaj sem zacutil, da sam pred seboj ne mores igrati. Ce si…

OK. Postavimo se v kožo povprečnega uporabnika spleta. S “povprečnim” mislim na to, da ne bere vsega drobnega tiska, da ni zaupljiv do plačevanja s kreditnimi karticami in da ga vsak pristopni obrazec za neko novo stran hitro odvrne od nadaljevanja brskanja. Tako. Zelo si želim spoznati Indijo od znotraj. Iz prve roke. Prav s tem razlogom sem danes pričel z raziskovanjem opcij o navezavi stika s tistimi, ki so kakorkoli na spletu dali vedeti, da so pripravljeni popotnikom, ki prijadrajo v njihovo mesto nameniti kakšno minuto, uro…

Tisti, ki me poznate vsaj bežno, veste, da se lani iz Papue nisem vrnil isti. Tisti, ki me poznate zelo dobro, veste, da sem lani tam pustil velik del srca. In tisti, ki vam je moj prekomerno zaščitniški obrambni mehanizem dovolil še globlje v moje živlenje, razumete, da moram nazaj. Lansko potovanje mi je dalo ravno to, kar v Malem princu piše v XX. poglavju, mojem najljubšem. “Mislil sem, kako sem bogat, ker imam cvetico, kakršne ni na vsem svetu, a imam samo navadno vrtnico. Z njo in…

Si predstavljaš situacijo, ko je pred tabo nekaj res neznansko prijetnega, ko komaj čakaš, da se bo zgodilo, ko imaš celo sam vpliv na to kdaj in kako se bo zgodilo … pa se vseeno malce mučiš. Veš, da se lahko tega lotiš v vsakem trenutku, ampak je že misel na to tako prekleto sladka, da jo pustiš trajati. No, točno tako se v teh dneh počutim jaz. Pred menoj je Lonely Planet India. Vsak večer, če sem priden, si privoščim kakšno stran, dve, mogoče kakšen detajl. Več…