Na obzorju se je izza meglic risal bled obris otočka. Najprej zgolj silhueta, takšna, kot je Mali princ narisal boo, ko je pojedla slona, kmalu za njo pa še zelene palme, orjaška debla velikanskih dreves, krošnje muškatnega oreščka, globoke in slane zajede v klifh, rumenkasto bele plaže in turkizen obris koralnega grebena. “Selamat datang di Pulau Ay,” je rekla teta in z nama delila olajšanje po zaključku enourne vožnje po ne preveč mirnem morju. Dobrodošla na otoku Ai. Na otoku živi 1300 ljudi, cest ni, prav tako ni warungov…

Ura je nekaj pred sedmo zjutraj. Sedim pod velikim zelenim drevesom z listi podobnimi mangovcu in plodovi nezrelim breskvam. Sedim pod drevesom muškatnega oreščka. Sedim v mestecu Bandaneira, glavnem mestu otočja Banda. Tropskega otočja, ki se je po dolgi noči na trajektu na vsem lepem v najin pogled dvignilo iz strašljive modrine morja. Sedim in pišem. Prvi pogled na otočje Banda je veličasten. Nekaj drobnih otočkov se namaka v turkizno modri vodi, nad njimi pa bdi 666 metrov visok otok, pravzaprav vulkan. Mestece Bandaneira ima le nekaj 1000…