Sva na otoku Apo. Tako drobčkan ja, da ga stric Google ne prikazuje na svojem zamljevidu, da je elektrika le od 6 do 9 zvečer in da me že po dnevu in pol naključni vaščani kličejo po imenu. Kokosov ni, ker veter piha premočno, da bi bili vzponi nanje dovolj varni. Na vprašanje, koliko želv se hrani ob otoku, brez pomisleka odgovorijo: 50. Ko jeva kosilo, proti nama steče malček za razširjenimi rokami. Dalj kot sva na poti, bolj se “potovanje” spreminja v “življenje”. Z življenjskimi sladkostmi, ugankami…