Prvi teden na Andamanskiih otokih sva preživela na otočku Neil in ker nama je po enem tednu zmanjkalo dinarčkov, sva bila primorana Neil zapustiti in se s trajektom podati protu otoku Havelock. Pustimo to, da sva na poti videla leteče ribe, delfine in nekaj, kar je bilo podobno kači, ki beži po morski gladini. Pustimo to, da naju je kapitan povabil v njegovo kabino. Pustimo to, da naju je na Havelocku sprejel voznik rikše, ki je rekel naj mu plačava pač kolikor hočeva, da njemu je vseeno ……

Andamanskih otokov je 325. So nekje na sotočju vplivov Myanmara, Indonezije in Indije. (Poglej na tole mapo, če te zanima, kje točno.) In prav takšno sotočje in raznolikost daje pravi pridih otoški hrani, ki se želi na vsakem koraku pokazati v vsej svoji veličini. Primarna hrana na otoku so seveda ribe, takoj za petami pa so jim domači kokosi in, na najino veliko srečo, mangoti, ki so se ravnokar bohotili na vrhuncu sezone. Težko si človek predstavlja karkoli lepšega, kot pa da se s motorjem voziš po otoku…

Ko se je pred nama po več kot 40 urnem popotovanju iz celinskega Delhija do pikčastih otočkov sredi Bengalskega zaliva narisala turkizno modra podoba otočka Neil, ni trajalo več kot pol urce, da sva poklicala letalsko družbo Spice Jet in po presenetljivo kratkem pogovoru uspela povratno karto prestaviti za 20 dni. Tako, en mesec brez interneta, brez televizije, brez stika s tem, kaj se dogaja po svetu. Andamanski otoki ležijo tako daleč od celinske Indije in tako blizu indonezijski Sumatri, da je potrebnih kar nekaj dni, da človek skalibrira…