‘Enkrat ni dovolj!’ je nacionalni slogan Nepala. in še kako prav imajo 🙂 Midva sva en mesec uživala v nepalskih gorah preden sva šla naprej na Tajsko in od takrat nalčrtujeva še en obisk. Kdaj je najbolje iti v Nepal? Nizka sezona (junij – september) Monsunsko deževje je sicer najmočnejše ponoči, prinese pa nekaj nevšečnosti kot so možni plazovi, oblaki zastirajo lepe gore, pričakujete lahko dež med trekingom, blatne potke in pijavke. Cene prenočišč se občutno znižajo, turistov je malo tako da ste sami na potkah, baje je…

Čeprav je potovati neizmerno in oh-in-sploh nagrajujoče in je vsak nov dan tvoj najlepši do sedaj, obstajajo seveda tudi trenutki, ko bi najraje vse nekam poslal, se ulegel v svojo čisto posteljo in prepričal babico, da ti pripravi tisto njeno okusno kosilo. A, jebat ga! Včasih pač moraš stisnit zobe (ali ritnice) in potrpeti 🙂 Ker je kmalu spet lepo. Tukaj sva opisala najinih 5 najbolj težkih trenutkov preteklih 14 mesecev potovanja. 1.) Noro utrujena na festival vročih balonov  Inle lake, Myanmar. Bil je eden tistih dni, ko sva prejšnjo…

Najino potovanje v Nepal je trajalo le en mesec. Vsaj 11 mesecev premalo, da bi lahko suvereno rekla, da sva ga prečesala po dolgem in počez. Pa vendar sva na enem mestu zbrala nekaj najinih priporočil, nasvetov in napotkov, kako v Nepalu preživeti z omejenim budgetom, hkrati pa doživeti kar največ. Upava, da pridejo kdaj komu prav. Nama je uspelo, da sva v Nepalu na dan zapravila med 20 in 25 € skupaj, za oba, vse vključeno. Tukaj lahko snameš e-book 27 nasvetov za poceni potovanje po Nepalu. Preberi…

Ko nimaš pojma, kaj greš gledat v kino, potem pa te fičlm prilepi na sedež in si, ne da bi se zavedal, bašeš kokice v usta, kot da je to zadnja hrana na svetu, pozabiš na svet okoli sebe. No, tako. Recimo, da je Nepal ta film. Sem sva prišla brez pričakovanj. Z nekaj skromnimi željami v smislu “bova malo hodila naokoli za kakšen dan dva, kakšno urico na dan”. Pa se je izkazal za deželo pod soncem, ki ji klišejski slogan “Once is not enough” paše kot…

“Nič ni nemogoče,” odgovorim na kratko. In seveda suvereno stojim za tem. Seveda pa je celoten pristop k delu med potovanjem odvisen od odgovora na eno samo vprašanje: Kakšen je tvoj cilj? Če  strmiš k temu, da boš preživljal dolge urice ob štetju cekinov in prestavljanju decimalne vejice v desno, potem sem prepričan, da se bo vsakršni načrt izjalovil. Moj cilj je preprost: ohranjati možgane na visokih obratih in najti način, da ob vsem tem v novem okolju z odprtimi rokami (beri: sinapsami) sprejemajo vse nove dražljaje in…

Newari so ena izmed manjšin v Nepalu. Le okoli 1,5 % prebivalstva. Znani so po relativno visokem dohodku in seveda s tem povezano mentaliteto, da je potrebno v življenju dobro jesti in se veseliti. Bingo. Izbrskala sva tipično Newari restavracijo, si naročila že sestavljen reprezentativen meni in dobila sledeče: Predjedi – ocvrt krompirčev v tradicionalni mešanici začimb – trije ovčji momoti – popražena sojina semena – fižolova juha Glavne jedi – basmati riž – črna leča – ovčje meso v sladki omaki – meso divjega prašiča mariniranega v lokalnih začimbah…

S “sotrpini”, ki jih srečujeva na najini poti, smo si edini: najlepše, kar lahko zaželiš popotniku je “čim manj zadnjih dni“. Ti so res tečnobe med tečnobami. Najprej zjutraj vstaneš, pogledaš na uro (kar je sicer prava redkost), pohitiš na zajtrk, prideš nazaj v sobo, si površno umiješ zobe in v nahrbtnik nekotrolirano tlačiš vse tisto, kar leži po sobi naokoli. Saj bi se pogovarjal, ampak so misli preveč okupirane s tem, kje ujeti bus do naslednje lokacije, koliko bo stal in koliko ga boš preplačal. Ne veš,…

Bandipur (Potovanje v Nepal)

“Počutim se, kot Primiceva Julija,” je bila moja prva misel, ko so najini, tokrat še posebej siti nahrbtniki, po 4 urni vožnji iz Pokhare utrujeno padli na tla v majhni izbi s pogledom na osrednji bazar vasice Bandipur. Nobenih avtomobilov, nobenih motorjev. Niti koles. Tla tlakovana z velimi ploščatimi kamni nepravilnih oblik, na vsaki strani pa dvonadstropne vrstne hiše. V spodnjih nadstropjih trgovinice in gostilnice, zgoraj pa pisane fasade z majhnimi okni, izza katerih so umirjeno kukali obrazi deklet, njihovih očetov, njihovih zgubanih, a še vedno nasmejanih dedkov….

Ura je bila nekaj čez 4 zjutraj, ko me je prebudila neprijetno mehak dotik na obrazu. Zavit v debelo odejo sem uspel hkrati z obraza odstraniti veliko belo veščo in se poln adrenalina prebutiti. Zvečer sem zaspal malce zadihan. Ob vsakem daljšem stavku mi je na koncu zmanjkalo sape, to jutro pa je bilo že bolje. Prespala sva na Machhapuchhare Base campu, na višini 3700 m zgolj zato, da bi naju ne presenetila višinska bolezen. Bruhanje, slabost, vrtoglavica, glavobol. Ne, hvala. Danes ne. Med zajtrkom sem razmišljal o…

Greva? Greva! In sva šla proti baznemu kampu pod Annapurno.