“Nič ne pišeš zadnje čase.” Katka. “Ja, vem,” odgovorim. “Nimam inspiracije.” “Vidim, ja” pravi. “Verjetno so krivi tile prazn…”, poskusim. “Ne, ne,” me prehiti. “Srečen si!” “Ha?” “Because you’re happy!” zapoje z nasmehom. “Vidi se ti. Čuti se. Vse je tako kot mora biti. Nič te ne žuli.” Razmišljam. “Nisi nemiren,” še doda. Moj dnevni urnik v Port Bartonu, pozabljeni vasici nekje med deževnim pragozdom in turkiznim morjem, je sledeč: 5.44 – Zbudim se. 5.45 – Ugasnem budilko. 6.00 – Stojim pod palmami in z zapletenimi fizikalnimi formulami…