“Nič ne pišeš zadnje čase.” Katka. “Ja, vem,” odgovorim. “Nimam inspiracije.” “Vidim, ja” pravi. “Verjetno so krivi tile prazn…”, poskusim. “Ne, ne,” me prehiti. “Srečen si!” “Ha?” “Because you’re happy!” zapoje z nasmehom. “Vidi se ti. Čuti se. Vse je tako kot mora biti. Nič te ne žuli.” Razmišljam. “Nisi nemiren,” še doda. Moj dnevni urnik v Port Bartonu, pozabljeni vasici nekje med deževnim pragozdom in turkiznim morjem, je sledeč: 5.44 – Zbudim se. 5.45 – Ugasnem budilko. 6.00 – Stojim pod palmami in z zapletenimi fizikalnimi formulami…

Moje telo in zavest nista navajena na taksne novoletne drazljaje, kot jih nesebicno daje jug Indije, Kerala. Plus 30 stopinj, vlazno in soparno, le majica in kratke hlace, vroc asfalt, vonj po morju in malce lepljive dlani od soli. Za zajtrk banane ali papaja, za kosilo slastna morska hrana iz “tam nekaj deset metrov stran”. Fort Kochin je prazaprav otok, ki ga s celino povezuje le nekaj mostov. “Ni sans, da se zgubiva,” pravi Andrej. Pa sva najela dva lokalna kolesa, z lokalnima kljucavnicama in lokalno “belanco” in…