Sediva v parku. Sonce je padlo pod krošnje zlatozelenih palm in, kot se spodobi za to popoldansko uro, je želodček glasno zaklical: “Alo, ti tam zgoraj! Boš počasi posrkbel za kakšno papajino solato?” Jaz pa kot gluh in malce zamaknjen v svoji dimenziji z mislimi povsem drugje. Buljim v ekran na telefonu. Pa malce v Katko. Pa spet v ekran. Pa Katka vame. Jaz vanjo. Želodček v papajino solato. Katka v ekran. “Kaj se je zgodilo?” me končno vpraša. “Ne boš verjela,” odgovorim in preglasim željo po papaji….