Priprava na takšno potovanje traja malce dlje, kot po navadi. Pa ne zato, ker bi bilo ne vem kako nevarno, drugače in zahtevno. Preprosto zato, ker če si enkrat na tem delu sveta, je pomembno, da minimaliziraš verjetnost, da boš izpustil karkoli lepega. Preprosto tako. Ne, nevem, če bom pred tem potovanjem še potoval kam. Morda nikamor. Morda bo to moje naslednje in morda bo to moje zadnje potovanje. Vem le to, da je to (trenutno) največ, kar si želim doživeti. S kom? Ne vem. Morda sam, morda…

OK, ne bo šlo. Pravzaprav sem se odločil, da ne bom samega sebe zajebaval in se bom tako odpovedal decembrskemu potovanju v neznano. En mesec za to, kar sem si zaželel in zastavil kot pot (beri: cilj) pač preprosto ni dovolj oz. bi lahko takšno instant potovanje v te kraje imelo prej negativne kot pozitivne učinke. Torej, decembra ne grem. Bom hranil za kasneje. To je moja Itacha, ta me žene, da se sploh premikam. Naj ostane tako. Tja verjetno nihče ne bo želel z menoj. Je pre-…

Vanuatu je v moji glavi trenutno tisti nedosegljivi ideal. Ko veš, da nekje nekaj obstaja, ampak ostaja povsem iz dosega tvojih rok. Ga sanjaš, o njem razmišljaš in si ga želiš. Bolj kot karkoli drugega. In ravno to mu daje vrednost, ta njegova nedosegljivost. Vanuatu je otočje nekje na meji med Polinezijo in Melanezijo, leta 2002 so zabeležili 200.000 prebivalcev, med njimi kroži več kot 100 avtohtonih jezikov. Najbolj mikavno pri Vanuatu, kot ga čutim sam, je to, da skupnost tam ostaja javnosti precej zaprta. No, kot vsako…