Ura je 20:30. Kapitan še vedno ni zapeljal v pristanišče. Še vedno sva nekje sredi morja, med (pre)velikimi valovi in temno grozečo nevihto. Nagnem se čez ograjo ladje in bruham. Špagete. Jebemtiš, pa je šlo 70 bahtov po gobe. Brez gob. Samo paradižnikova omaka, je ceneje. Katka se naslanja na leseno steno in nepremično bolšči v horizont. Ladja pa gor in dol. In gor in dol. Gor in dol … 15 ur prej. Ura je 5:10 zjutraj in z motorjem frčiva na drugo stran otoka. Na zbor. Zbor tistih, ki bomo zajahali prvo…