Povsod je lepo
Trenutno v Sloveniji. Kam pa dalje? :)
Trenutno sva v Ubudu, Bali.
Naslednja destinacija: eno tropsko bova užgala :D
Error: Access Token is not valid or has expired. Feed will not update.
This error message is only visible to WordPress admins
There's an issue with the Instagram Access Token that you are using. Please obtain a new Access Token on the plugin's Settings page.
If you continue to have an issue with your Access Token then please see this FAQ for more information.
Najini brezplačni vodniki
Snami kakšno brezplačno e-knjigo! :)
In se poslavljava. Po 100 dneh in noro zanimivem vstopu v Indiju na njenem jugu (klikni sem za prispevek o tem), se jutri iz mesta Varanasi prek nekaj krajev odpravljava na 30-urno pot v Nepal. O ja, privoščila sva si. Za prvi 7 ur vožnje z vlakom sva si za zadnjič privoščila kar 1st class! 🙂 Ko sva včeraj sedela na razgreti betonski polički in nemo opazovala, kako le nekaj metrov stran od naju na kupih žarečega lesa žgejo trupla, eno za drugim, sva ugotovljala, da naju je…
Kalkuta je bila do naju prijazna. Prvič sva si privoščila sobo s klimo, v miru sva nadoknadila izostanek popitih piv, spoznala nekaj prijetnih ljudi in se sladkala z alfonso mangom, ki velja za najboljši in najdražji mango na svetu. Ura pri nas je nekaj do devetih zjutraj, zvečer ob osmih se z vlakom podava proti svetemu, oh, še kako svetemu mestu Varanasi. Do takrat pa nekaj utrinkov s Kalkute. Preberi tudi kaj od tega India 360° O sežiganju trupel ob reki Ganges Punca v Indiji. India: Ultimate Low…
Pred vsakim potovanjem (in tole ni izjema), sem si dnevni budget računal po principu: “Pa sej, če jem čist lokalno hrano, pa če skoz pešačim, pa če spim po luknjah, ziher pridem ful poceni skoz.” OK. Zdaj ko sva na poti že 125. dan, so mi zadeve malce bolj jasne. Ne veliko bolj, še zdaleč ne. In vem, da bom verjetno po naslednjih 125. dneh o vsem tem imel novo, drugačno, morda izpopolnjeno mnenje, pa vendar. Potovanje v Indijo je res nekaj posebnega. Princip, da boš med potovanjem spal, jedel…
Spomnim se trenutka, ko sem v živo zagledal Mona Liso. Bil sem eden izmed množice, ki je pogled upiral v sliko tam nekje za debelo stekleno pregrado. Bila je manjša, kot sem pričakoval. Barve bolj blede. Nasmeh ni bil tako čudežen, kot so ga predstavili na Discovery Channel. Bila je ena izmed mnogih slik v Luvru, bolj skromna kot ogromne freske in glamurozna platna. Bolj nedolžna od ostalih. In nikakor ji v primerjavi z ostalimi umetninami ne bi mogel dati pridevnika lepa. Pa vendar. Bila je Mona Liza….
“Wagah border, Wagah border, Wagah border,” so naju v svoje prepaid prepolne rikše vabili mladi fantje. No, pa sva šla. Na mejo s Pakistanom, 30 kilometrov iz Amritsarja proti zahodu. Nekako sem imel v glavi menjavo straže iz Aten in si na podlagi tega oblikoval mnenje o tem, kaj bom videl tu … no, nikakor ni pomagalo! 🙂 Na eni strani tribune za 10.000 ljudi polne do zadnjega kotička, na drugi, pakistanski strani tribune za 5.000 ljudi polne na 20 %. Vmes pa dvojna železna vrata vsaka od njih obdana s…
Čisto sem izmučena 🙂 Mic pa poln energije, ne vem od kje. Mogoče od vseh zanimivih ljudi, ki sva jih srečala danes. Ali pa od vseh tandoori piščancev, ki jih je zaužil v teh dneh 🙂 Obiskala sva Jallianwala Bagh, spomenik na žrtve umrlih med mirnim združenjem v letu 1919. Žalosten kraj, ampak ga nekako nisva mogla doživeti v pravi luči, ker sva se mogla slikat z mnogimi Indijci. Na Tripadvisorju sva našla gospoda, ki vodi oglede po mestu in se po telefonu zmenila za popoldanski ogled. Cena? Kolikor…
Zdaj vem. Če bi se odločal še enkrat, bi prepričal Katko, da greva s kamelami v puščavo Tar za 5 dni. Vsaj 5 dni. Morda še več. Morda bi jo prepričal, da greva iz Bikanerja v Jaislamer. 300 kilometrov. Neskončno polje zlatorumenega peska z razmetanimi drevesi in grmički vzbuja občutek svobode in strahospoštovanja. Ko sem med pozibavanjem visoko na grbi moje kamele razmišlal o tem, kako naravno je preživetje v puščavi najinim vodnikom in na drugi strani, kako bi mene puščava v nekaj dneh dobesedno pojedla, sem jo vzljubil….
Skozi ozek, verjetno več kot 10 metrov dolg prehod iz ulice nekam v notranjost visokih betonskih sten, sva ob 6 zjutraj, ko se je v mestu Bikaner 310 kilometrov od meje s Pakistanom ravnokar začelo daniti, v druži zaspanega fanta vstopila v tih in temen hotelski hodnik. Za 350 rupij (kar je nekj več kot 4 eur) sva najela sobico, ki se od svoje dražje sestrice v spodnjem nadstropju razlikuje le po (citiram): It is a bit more noisey. Naložena z (začuda, a hkrati, ko malce razmisliva, povsem logično)…
Tole zgoraj na fotografiji so 3 stvari, vse se začnejo na črko “K”, ki mi na potovanju pridejo najbolj prav. No, obstaja še četrta, vendar je zaradi izjemne velikosti nisem uspel ujeti v objektiv. Torej: – klobuk – ker se temperature iz dneva v dan višajo in ker se do zadnjega izogibam lokalnih frizerjev (beri: “drizerjev”) – ključavnica – ker z njo zaklepava sobo in tako najino razstrešenost prikrajšava za triumfalne zmage zgubljanja ključev – Kindle – ker ni lepšega kot na dolgi vožnji z vlakom prebrati kakšno…
Takolele. Pushkar sva izžela, kolikor se ga je izžeti dalo. No, če vprašate Katko, je tudi Pushkar izžel njo, ampak na srečo je sedaj to že skoraj mimo. Najedla sva se, napila. Prevozila nekaj kilometrov s skuterjem po cesticah med kamenjem in puščavskimi sipinami. Sklenila nekaj bežnih in verjetno kmalu zgolj v bled spomin zabrisanih prijateljstev. Izpeljala nekaj kupčij po principu “volk sit in koza cela“. V tišini meditacije preživela nekaj prijetnih minut ob jezeru v središču mesteca in izpopolnila headstand med izvajanjem yoge na travniku pred guest housom. Jutri greva…
Zadnji komentarji