Povsod je lepo
Trenutno v Sloveniji. Kam pa dalje? :)
Trenutno sva v Ubudu, Bali.
Naslednja destinacija: eno tropsko bova užgala :D
Najin Instagram @wejusttravel
Najini brezplačni vodniki
Snami kakšno brezplačno e-knjigo! :)
Japonska ni le sushi. Pravzaprav, če dobro pomislim, naju prvih nekaj dni najinega 35-dnevnega potovanja po Japonski sushi še povohal ni. Vsak nov začetek v novi državi je težak in priznava, da sva bila prvih nekaj dni na Japonskem precej zmedena. And by “zmedena” mislim to, da sva jedla le instant juhe in pila zastonj hotelski čaj. Potem pa se človek navadi, spregleda, umiri in izbrska kotičke, ki za najmanj ponujajo največ. Spodaj podajava nekaj najinih konrektnih predlogov in ugotovitev, ki bodo pripomogle k vašim zadovoljnim brbončicam in polnemu želodčku.
Na najinem enomesečnem potovanju po Japonski sva za prenočišča odštela povprečno 13 eur na osebo na noč. Spala sva v hostlih, v privat sobicah, couchsurfala sva, se stiskala v kapsula hotelih in internet cafejih, kampirala … Prenočišča na Japonskem sicer veljajo za izjemno draga. Povprečna vrednost prenočišča, ki ga uporabniki denimo v Kyotu bookirajo prek ponudnika Agoda.com, je kar 115 eur. Midva sva tam spala za 13. Spodaj podajava nekaj najinih konkretnih predlogov, kako reševati prenočitvene zagonetke pri vašem potovanju na Japonsko.
Na Japonskem ena breskev stane 6 eur, pivo v gostilni 5 eur, enourna vožnja s tahitrim vlakom 100 eur. Dvoposteljna soba v hotelu vsaj 50 eur, vstopnina za japonski vrt 7 eur, krožnik desetih sushijev 20 eur. O ja, Japonska je vsekakor draga. Gotovo ena najdražjih držav na našem planetu. Po 16 mesecih potovanja sva sedela v majhni sobici v glavnem mestu Laosa, pila pregreto vodo iz rahlo smrdeče plastenke in načrtovala zadnje tri mesece potovanja. “Indija,” sem rekel. “Jaz sem nedvomno za Indijo.” Pa sva raziskovala cene letalskih kart…
Fugu. Po angleško blowfish. Ena izmed najbolj zaželenih in hkrati ena najbolj prepovedanih jedi na našem planetu. Edina jed, ki je zaradi tveganja ne sme zaužiti emperor Japonske, gospod Akihito. Jed, zaradi katere se na leto zastrupi okoli 100 ljudi. Stopnja smrtnosti pa je 6,8 %. Do the math. Skozi zgodovino je bil fugu na Japonskem zdaj prepovedan, zdaj dovoljen, v zadnjih nekaj letih pa je po državi vzniknilo več restavracij, v katerih lahko fugu pripravijo le kuharji, ki so prestali naporno 3-letno šolanje. Šolanje sestoji iz pisnega izpita in priprave fugu ribe,…
Klastrofobičnim je vstop verjetno prepovedan. Prav tako tistim, ki iščejo udobje petih zvezdic. In tistim, ki ne prenesejo cigaretnega dima. Kapsula hoteli so bili na Japonskem davno davno tega namenjeni le moškim, večinoma poslovnim popotnikom, ki so namesto klopce na železniški postaji iskali kakšno prijetnejšo alternativo. Tokyo s svojimi več kot 13 milijoni prebivalcev raste predvsem v zrak in kapsula hoteli so v tem pogledu prav gotovo najbolj ekonomična rešitev. Živiva na robu mesta, v predelu Asakusa. Le nekaj sto metrov od epicentra iz katerega je kmalu po začetku…
Si (bodoča) mlada mamica. Rok si imela pred petimi dnevi. Ogromna si. Bolijo te vse koščice v telesu, slabo ti je, ne veš a bi jedla, pila, spala ali hodila po sobi gor in dol. Prebala si že vse One, Nove in Storyje. Telenovel ne morejo snemati tako hitro, kot jih gledaš zadnje dni. Ne veš, kaj bi sama s sabo. Odpreš svoj facbook profil in BAM! “A si že rodila?” “A je punčka ali fantek?” “Kdaj imaš ti rok? A ne bi mogla že rodit?” “Komaj čakamo, da vas pridemo…
V Kyotu objstaja prav poseben predel, ki mu še dandanes utrip dajejo gejše in maike. Uličice so ozke, hiše lesene in z vseh strani diši po čaju in slaščicah. Stopnice gor in stopnice dol. Pa tale potka do tega templja in tale potka navzdol do japonskega vrtička. Spet sva ogulila podplate. Vožnje z lokalnimi busi so v Kyotu začuda še dražje kot v Ljubljani, zato se je tehtnica suvereno premaknila na stran “investirajva v hrano”. Pa sva hodila in hodila. In jedla in jedla. Že pred dobrim mesecem…
No, tako nekako sva vzkliknila midva, ko nama je prijazni receptor v Beppu zabičal, naj ga nujno poskusiva v Kyotu. Okonomiyaki. Nujno! To je nekaj najboljšega! “And what is koko-loko–jaki?” “Well … i cannot explain.” Po deževni Osaki sva danes prispela v Kyoto. Na podzemni železnici se nama je sicer uspelo dvakrat izgubiti, a kaj, ko si je najin vlak sredi poti izmislil, da bo naslednja postaja pač njegova zadnja. Midva pa dol, nazaj proti začetni postaji, na random na naslednji vlak in juhuhu – spet se nama je usralo. 🙂 OK….
Beppu je mestece na vzhodni obali otoka Kyushu. Je drobno, prijetno, zavito v bel oblak. Že res da tukaj te dni ravno dežuje, a ta oblak ne nosi dežja. Beppu je namreč prežet v naravnimi vrelci vroče vode. Pogledaš po ulicah in izza vsake druge hiše se kadi. Kadi se iz vrha gora, pa izpred železniške postaje. Kadi se sredi ceste, na pločnikih in izza tistega okna tam. Mesto živi za in od vrelcev. Nekateri so za kopanje, drugi so prevroči in so le turistična atrakcija. Ene v…
Ob sprejemu v recepciji Sanga Ryokana sva določila uro najine večerje. Sedem. Ravno dovolj časa, da pred večerjo skočiva v najin privatni onsen, po večerji pa rezervirava še tistega tam v gozdu, na odprtem med borovci in japonskim javorjem. In se je začelo. Z nekaj prijaznimi besedami v japonščini in nešteto prikloni. Oni. Midva. Oni globlje. Globlje še midva. Posadili so naju za mizo obloženo s tisoč in eno predjedjo. In slivovim sakejem. In jedilnikom, ki nama kljub angleškim zapisom ni povedal kaj dosti. Nekaj predjedi, sashimi iz konjskega mesa, pečene postrvi,…
Zadnji komentarji