Predvidevajte, da je vsak nasmeh in vsaka prijazna beseda zaigrana in vaše potovanje na Šrilanki bo veliko lažje. Tako nekako se je glasilo mnenje ene izmed popotnic, ki je na spletnem portalu Tripadvisor zapisala svoje vtise o Šrilanki. Bojte se ljudi, bojte se vsake njihove zaigrane geste, bojte se vsakega povabila. Če vam kaj ne paše in ni po zahodnjaških vzorcih, imate vso pravico, da se razjezite in celo popizdite. Vi imate denar in denar je moč. Vi žvižgate in oni plešejo. Oni so tu zato, da vam…

Pri vsej tej zgodbi o tsunamiju, ki je leta 2004 požrl Šrilanko, so nama najmanj jasne nenaravno sproščene in včasih z nasmehom pospremljene izjave, kot denimo: “Tsunami, yes. My wife and daughter dead. Daughter 12 years. Dead.” (Ok, že petkrat sem začel pisat, kaj o tem mislim jaz, pa nikakor ne znam povedat. Naj si vsak razlaga po svoje …) Preberi tudi kaj od tega “Vsi šrilanški nasmehi so sfejkani!” Po 2 letih spet kosilo pri Baybi Tobak, klinčki, neki, neki, neki pa še neki. Tunica.

“No, I am not doing this for the money,” je rekel Bayba in raztegnil nasmeh pod velikim materinim znamenjen na nosu. Ko sem pred dvema letoma prvič obiskal Šrilanko, so mi skoraj najbolj od vsega v spominu ostale njegove zarošene oči, ko je zavrnil moje plačilo kosila pri njegovi družini. Ostala sva na vezi in si dve leti izmenjevala elektronska sporočila (za katera sem danes izvedel, da jih je najprej po SMS-u poslal prijatelju, ta jih je nato pretipkal in poslal meni). Njegova so bila večinoma “Hello Mike, how are…

“Thank you, sir.” “Sure. Thank you!” “See you tommorow.” “See you.” In se poslovimo že z nasmehom. Nekako taktično sva na tržnici našla najljubšega prodajalca sadja, najljubšega prodajalca zelenjave, najljubšo prodajalko skute (curd) in najljubšega prodajalca (no, ta je samo eden, ampak je vseeno najljubši) rib in ostalih morskih dobrot. Vsak dan zjutraj, pa tudi popoldan, če se seveda oglasi moj želodček, se malce sprehodiva naokoli in napolniva prekomerno ravnodušno predane plastične vrečke. Osvojila sva cene in zdaj stvari počasi postajajo bolj oprijemljive. Kilogram paradižnika se je tako…

V Veseli tuni sva se že čisto udomačila. In tako nama je Raja, lastnik hotela, ki se ukvarja z ribolovom, podaril dve majhni tuni. To! Ampak. Kako se sploh speče cela tuna? 🙂 No problem, dobila sva navodila, kupila zelenjavo in začimbe, potem pa akcija! Mic je poskrbel za tune, malo jih je zarezal, jaz sem noter zatlačila česen in ingver in potem jih je pekel 15 minut na vsaki strani. Za prilogo sva na ogromni količini česna in ingverja na maslu popražila pisane melancane in lady fingers (po slovensko…

Miceva bolezen ‘obsedenost z Tom Yum juho’ je lani napadla še mene in tako sva bila v Ljubljani velikokrat gosta v Bangkok Street, kjer imajo naaaaajboljšo TY juhico. Tako veliko, z rakci 🙂 Delala sva jo tudi doma iz paste, ki sva jo kupila v Svilni poti v stari Ljubljani. In tako sva si jo zaradi bližine Tajske zaželela še tukaj. Na tržnici sva kupila zelenjavo in najprej na maslu popražila en večji por. Na kokosovo olje se še nisva navadila. Too coconuty 🙂 Hitro sva dodala okoli…

Tale prispevek bo povsem faktografski, ker se mi zdi tako za marsikoga izmed vas, ki se bo kdaj odločil za to potezo, kot tudi za moj vse bolj pešavi možganski center za spomin pomembno, da se to nekam zabeleži. Skratka. Trenutno sva v mestu Hikkaduwa na jugozahodni obali otoka. Sem sva se premaknila iz Bentote, ker ji pustila malce grenak priokus (tusi s finančnega vidika). Ko sva prispela, sva takoj padla “v objem” starejšega, zaradi-tsunamija-šepajočega gospoda, ki naju je odpeljal do svojega z-debelimi-Švicarji-polnega guest housa. Cena za sobo s…

“Tk mal, za filing bom napisal neki o cenah.” “OK, kul.” “Bom dal tiste tavišje cene.” “Kul.” Soba: 1300 rupij (7,2 eur) Rent-a-scooter: 1500 rupij (8,3 eur) Tuna steak s prilogo: 690 rupij (3,8 eur) Rice curry: 490 rupij (2,7 eur) Vrč čaja: 200 rupij (1,1 eur) 10 pasijonk: 100 rupij (0,6 eur) 1 velik mango: 50 rupij (0,3 eur) Kokos: 50 rupij (o,3 eur) Kotu Rotti Chicken*: 450 rupij (2,5 eur) Pivo 0,625 ml: 300 rupij (1,7 eur) Tako nekako, za občutek. Zgornje stvari kombinirava in v…

Ura je 5:10. Zbudil sem se na najmanjši postelji. Ever. Dolga je natanko 180 cm, široka pa (Katka je strokovno ocenila) nič več kot 120 cm. Najina sobica nekje pod vznožjem Little Adams Peaka, kot se imenuje eden izmed vrhov, ki bdijo nad Ello, je velika zgolj še dvakrat toliko. “1300 rupies per night,” so rekle prijazne Petrove oči. “You can check the prices around. You see. This is cheap.” Po udobni in z izjemnimi pogledi obdarjeni 7-urni vožnji z vlakom iz Kandyja do Elle, sva mu verjela…

Po tem, ko sem se tako slastno napokal s za odtenek preveč pikantnim Chicken Biryanijem v lokalni gostilnici obdan z gospodi v belih pokrivalih, sva s Katko ta trenutek nekje nad jezerom za mizo v hiši, kjer naju (prav tako pa tudi lastnika) strežejo vsaj trije postreščki. En super prijazen suh gospod, ki ne govori prav več kot nekaj internacionalno priznanih medmetov odobravanja in dve gospe, ki sta nama prej skuhali malo (beri: preveč) rezancev in riža. Malček bova kaj pametnega postorila, potem pa hopacupa novemu dnevu naproti….