Čez 10 ur naju čaka še zadnja vožnja z vlakom v Indiji. Zadnja od 8 voženj, s katerimi sva prepotovala cca 4000 kilometrov. Navkljub temu, da indijski vlaki veljajo za eno najbolj “travmatičnih” potovalnih izkušenj, kot jo poimujejo nekateri travel vodiči, so nama ostali v lepem spominu. Zame osebno so vožnje z vlakom ena najlepših izkušenj, kar jih lahko popotnik doživi v Indiji. Bi pa rad zapisal nekaj mojih priporočil za udobno in varno vožnjo po tirnicah: Izmed vseh razredov je razmerje med ceno in kakovostjo daleč najboljše v sleeper classu….

Veliko je slišati o Varanasiju. Popotniki govorijo o norišnici na ulicah, travi in sežiganju trupel. Moram reči, da sem se kar malo bala tega mesta. Mi Evropejci, ki nas že celo življenje obvarujejo pred smrtjo in jo obravnavamo kot tabu, kar naenkrat pridemo v Varanasi, kjer dnevno sežgejo 300 trupel na dan. Veliko starejših ljudi veselo čaka na smrt v posebnih domovih, kjer skrbijo za njih do konca življenja. Potem pa se začne. Ko sva sedela v najinem najljubšem lassi lokalčku in srkala te in one kombinacije, je…

In se poslavljava. Po 100 dneh in noro zanimivem vstopu v Indiju na njenem jugu (klikni sem za prispevek o tem), se jutri iz mesta Varanasi prek nekaj krajev odpravljava na 30-urno pot v Nepal. O ja, privoščila sva si. Za prvi 7 ur vožnje z vlakom sva si za zadnjič privoščila kar 1st class! 🙂 Ko sva včeraj sedela na razgreti betonski polički in nemo opazovala, kako le nekaj metrov stran od naju na kupih žarečega lesa žgejo trupla, eno za drugim, sva ugotovljala, da naju je…

Kalkuta je bila do naju prijazna. Prvič sva si privoščila sobo s klimo, v miru sva nadoknadila izostanek popitih piv, spoznala nekaj prijetnih ljudi in se sladkala z alfonso mangom, ki velja za najboljši in najdražji mango na svetu. Ura pri nas je nekaj do devetih zjutraj, zvečer ob osmih se z vlakom podava proti svetemu, oh, še kako svetemu mestu Varanasi. Do takrat pa nekaj utrinkov s Kalkute. Preberi tudi kaj od tega India 360° O sežiganju trupel ob reki Ganges Punca v Indiji. India: Ultimate Low…

Mic me je prosil, da napišem par besed o tem, kako se počutim kot ženska v Indiji. Moja prva prednost je, da potujem s fantom, večinoma pa rečem, da sva poročena 🙂 Tukaj (in v državah, kjer niso navajeni belih samostojnih žensk z drugačnim načinom oblačenja) je treba spoštovati kulturo in upoštevati določena pravila, ki ti omogočajo zelo udobno potovanje. Kot ženska sem dobila veliko več pogledov kot Mic, nekateri so se pa celo ustavili in odprli usta. Ja, pač niso vajeni turistov 🙂 Nasploh so Indijci zelo…

Pred vsakim potovanjem (in tole ni izjema), sem si dnevni budget računal po principu: “Pa sej, če jem čist lokalno hrano, pa če skoz pešačim, pa če spim po luknjah, ziher pridem ful poceni skoz.” OK. Zdaj ko sva na poti že 125. dan, so mi zadeve malce bolj jasne. Ne veliko bolj, še zdaleč ne. In vem, da bom verjetno po naslednjih 125. dneh o vsem tem imel novo, drugačno, morda izpopolnjeno mnenje, pa vendar. Potovanje v Indijo je res nekaj posebnega. Princip, da boš med potovanjem spal, jedel…

Prvi teden na Andamanskiih otokih sva preživela na otočku Neil in ker nama je po enem tednu zmanjkalo dinarčkov, sva bila primorana Neil zapustiti in se s trajektom podati protu otoku Havelock. Pustimo to, da sva na poti videla leteče ribe, delfine in nekaj, kar je bilo podobno kači, ki beži po morski gladini. Pustimo to, da naju je kapitan povabil v njegovo kabino. Pustimo to, da naju je na Havelocku sprejel voznik rikše, ki je rekel naj mu plačava pač kolikor hočeva, da njemu je vseeno ……

“We call it Gangaji, yes. We have soooo many respects for her. So many. It is amazing. We have proof Gangaji comes to Earth from heaven. Really!” Fant je star malce čez 20 let. Skupaj z bratom sta lastnika tega hotelčka, v katerem se Katka pravkar prebuja in razglablja o tem, kako zgodaj sva ustala. 🙂 No, ta trenutek mi razlaga, kako jo pikajo komarji in kako jo srbi. Neverjetno! Če je v mestu en sam komar, jo bo prav gotovo našel. Bogica … OK, nazaj na temo….

Ne znam si razložiti. Vsaj ne s kakšno pametno razlago. Sediva ob reki Ganges. Na nekakšnih stopnicah, okoli naju pa tisoče Indijcev. Starih, še starejših, mladih, mlajših in dojenčki. Gospe in gospodje. Fantki in punčke. Berači, menihi, policisti, poslovneži, prodajalci sadja, vozniki rikš. Množica pisanih sarijev in elegantnih kurtapajam, med njimi pa ravno-po-močnem-nalivu barve reka Ganges. Nekaj ljudi se namaka v njej samo v spodnjicah. Držijo se za verigo, da jih ne odnese tok in se potopijo. Enkrat, dvkrat, trikrat … petkrat in več. Zdaj ta. Zdaj on….

Saj, ko je luštno, je res luštno. Ampak, ko gre pa kaj narobe, je pa pizdarija. Pa ne razumet narobe. Ni grozno, strašno, hočem-domov-takoj-zdaj scena. Daleč od tega. Je samo težko in od človeka terja veliko mero potrpežljivosti, vztrajnosti in razumnosti. Sploh v dvoje. Pa spet. Saj, če položi enega in je drugi pri moči, da mu pomaga, kolikor mu lahko, še gre … jeba je, če položi ob na enkrat. In to seveda še takrat, ko imata ti dve osebi čez 10 ur 10-urni vlak na drugi…