Povsod je lepo
Trenutno v Sloveniji. Kam pa dalje? :)
Trenutno smo na poti v Dominikansko Republiko
Naslednja destinacija: eno tropsko bova užgala :D
Najin Instagram @wejusttravel
Najini brezplačni vodniki
Snami kakšno brezplačno e-knjigo! :)
V preteklih 13 mesecih potovanja, sva se naučila nekaj zanimivih stvari. Denimo, da komarji najbolj pikajo takrat ko pada mrak. Da je najboljši ananas tisti, ki ima zgoraj in spodaj “kvadratke” iste velikosti. Da triggerfish napada v teritoriju oblike lijaka in da moreš vedno plavati na stran in ne navzgor. Da so spodnje hlače totalno overrated. Ko ti je na avtobusu slabo, misli na limonado. In tako dalje in tako naprej. Same pametne stvari, skratka. 🙂 In ker sva želela vse to spraviti v neko “večno” obliko, sva se pred…
Še 10 ur. Še ena noč in pustila bova Chiang Mai za seboj in se podala Laosu naproti. Bilo je lepše, kot sva upala, da bo. Čeprav le 60 dni, sva se v tem času navezala na najino mini stanovanjce, na jutranjo kavico, na prodajalca slastne sadne solate. Na dekle, ki nama je postreglo z najboljšo tajsko tom yum juhico. Na park in kotiček travnika, kjer sva med branjem knjig debatirala o ljudeh, o odnosih … pa tudi o sladoledu, mravljah, ribiških palicah in žadu. Najine priprave na Laos so…
“Pa kako lahko imava tooook prtljage?” težim vsakokrat, ko se premikava iz točke H na točko R. “Saj nimava tako veliko,” pravi Katka in kmalu doda: “Mi lahko ti spraviš še tole torbico?” Spakirat za eno leto je zelo enostavo … dokler kmalu ne ugotoviš, da si spakiral 20 % povsem neuporabnih stvari. Če se kdo odpravlja na podobno popotovanje, sem pripravil seznam 5 stvari, ki se ti jih splača pustiti doma. 1. Kavbojke “Mogoče pa gremo kdaj ven!” ali pa “Morda za kakšno fensi večerjo!”. Pozabi! Kavbojke so…
Danes preletavam fotke iz potovanj. Indonezija, Venezuela, Indija. Slinim se ob Facebook profilih mojih novih prijateljev, fotografijah njihovih avantur. V vsaki fotki poskušam podoživeti občutek trenutka, ko je nastala. In naletim na tole: Kako preprosto, kako učinkovito, kako zabavno?! Seveda. Obvezna oprema za naslednje potovanje. Napihljiv globus. Multifunkcijska napravica. Za v vodo, za zabavne večere, ko se poskušaš napiti manj, kot to od tebe pričakujejo domačini …
Prevelike, presvetle, pretemne. Slabo obrezane. Nepravilno osvetljene. In še in še in še. Če na potovanja iz takšnih in drugačnih razlogov ne nosiš laptopa, pa vendar želiš na svoj FB profil ali blog naložiti nekaj zgovornih fotografij ali pa jih želiš zgolj poslati domačim prek maila, potem ti defitinivno prav pride tale Spletni urejevalnik fotografij. Super zadeva, ki jo s svojo internet hitrostjo podpira tudi še tako “zabačen” internet cafe kar tam nekje.
Veliko stvari se spreminja. Rekel bi, da bi se po logični poti morala začeti tresti tla in nato šele padati domine, pa je obratno. Tla ostajajo trdna, nekaj domin je padlo brez glasu. Danes se peljem po Woflovi, vidim prečrtano ceno 7,33 € in spodaj na veliko 1 €. V levem zgornjem kotu piše Lonely Planet. Na vsaki destinaciji se poskušam naučiti vsaj osnov lokalnega jezika (angleščina je v Indiji uradni jezik, od tod torej izgovor, da ne znam niti ene same besedice v jeziku Hindi. No, mogoče…
Super je. Mali. Približno velikost A4 lista. Tanek. Lahek. Nekaj manj kot kilogram. Odličen, ravno za tisto, kar poterbujem. Najnujnejše. V torbo, nahrbtnik in grem … Kot eden izmed nagrajencev pisanja zgodb za Toshibino mednarodno e-Knjigo o prvih izkušnjah s prenosnim računalnikom, sem za nagrado prejel Toshibin mini laptop (beri: netbook). httpv://www.youtube.com/watch?v=EpBAuxKeeIc Tale mala zverca je točno to, kar potrebujem za na pot. Kakršnokoli že. Saj po svoje je res, da je primarna vloga potovanja ta, da se popolnoma odklopimo, ampak, če ti deljenje misli, občutkov, utrikov pomeni…
Ne morem spat. Ne vem zakaj bi si se sploh trudil. Pač ne gre. Ne vem sploh, kje so moje misli. Ko se zavem, da mi možgani delajo s polno paro in jih želim ustaviti, vsaj za hip, me dobesedno zaboli. Ne predajo se. Očitno jim paše, da delajo, delajo, delajo. Da se milijon bitov informacij, ki so me obleteli v zadnjih mesecih združijo v neko za na pot primerno obliko. Takšno, da mi bo pustila biti največ to kar sem. Težko bi namreč lahko bilo, če bi…
Zadnje ure se razlikujejo od tistih pred in predpredzadnjih. Imajo drugačen okus, misli so drugih barv in strah ima drugačen prizvok. Marsikaj se spremeni. Marsikateri obris razmišljanja postane jasnejši. Bojim se samo nečesa. Samega sebe. Nikoli se še nisem izpostavljal takšnim pogojem, nikoli nisem bil toliko časa le sam s seboj in nikoli nisem imel sam s sabo razčistiti toliko ugank, kot jih imam danes. Moje misli so prazne. Čakam na 07.45 v sredo zjutraj.
Mešani so moji občutki. Pot je cilj. In priprave na pot do cilja so tisto, kar mi vsako jutro požene kri po žilah. Odštevam leta, odštevam mesece in dni. Včasih se ujamem, da odštevam celo minute in sekunde. Tako zelo, zelo si želim tega. To je moje vse. Pa me je po drugi strani neverjetno strah. Vložiti vsak atom moči, vsako misel in željo usmeriti v en sam cilj je lahko pogubno. Naj si ga še tako zelo želim, je tveganje preveliko. Tako kot pot, ima lahko tudi cilj…
Zadnji komentarji