Ne precej, mogoče čisto malo mi misli bega, kako spakirati nahrbtnik. Dva razloga sta. Prvič, ker grem na pot sam in morem pač vse kar bom potreboval imeti pri sebi (pač, recimo zdravila, pa nočno svetilko lahko kdaj “uštuliš” komu drugemu :)) in drugič, ker sem se odločil, da bom šel na pot zgolj s 20 litrskim “glavnim” nahrbtnikom (še enkrat hvala cimrom za super darilo) ter še z enim malim 15 litrskim “backup” nahrbtnikom za pohajanje po mestu. In sem razmišljal, bral zapise na spletu, bloge in…

… želja, največja, uresničljiva in vedno bližje. Ugotovil sem, da pravilno funkcioniram izključno takrat, ko vsak atom moči usmerjam v doseganje najbolj divjih želja. Ni skrivnost, daleč od tega. Korak za korakom pripravljam telo in duha za tisto, s čimer bom lahko mirne vesti rekel: “Zdaj pa lahko umrem.” Danes sem nekje v skritem kotičku trdega diska našel tole skico: Skica je nastala 27. septembra 2009. Takrat še v dvoje. Takrat še skromno. Takrat še previdno. Danes razmišljam s še manj trezno glavo, širše odprtimi učkami in hitrejšim…