Povsod je lepo
Trenutno v Sloveniji. Kam pa dalje? :)
Trenutno smo na poti v Dominikansko Republiko
Naslednja destinacija: eno tropsko bova užgala :D
Najini brezplačni vodniki
Snami kakšno brezplačno e-knjigo! :)
Če nama ne bi ukradli fotoaparata, bi bilo vse skupaj že preveč kičasto. Otočje Banda sva po 10 urah na trajektu pustila za seboj. Od tam sva vzela nekaj najlepših spominov, položila pa tudi par močnih besed, da se še vrneva. Trenutno se kuhava v Ambonu. Pikajo me komarji (Katka pravi, da so tigrasti in torej tisti-ta-nevarni), dve ogromni podgani se lovita pod mojimi nogami. Spila sva že eno pivo, ni hudič, da si ne bova privoščila še enega. Kako bi se mu lahko uprl, če pa na…
Res iz srca privoščiva vsakomur vsaj nekaj dni na tem otočju. Naj ne bodo izgovor leta, za vsakega se najde kaj. Naj finance ne prekrižajo poti, saj lahko tukaj živite za desetino tega, kar sicer zapravite v “Poreču”. In naj ne bo izgovor oddaljenost in navidezna nedostopnost. Zato namreč tale kratek vodnik! 😉 Pa gremo lepo po vrsti.
Ta trenutek sva na Pulau Hatta, enem izmed manjših otokov otočja Banda, kjer je praktično samo en homestay, nekaj nasadov slastnih tropskih sadežev in (menda) noro pisan koralni greben. Menda zato, ker tole pišem še vedno en dan preden sva šla na pot na otok in še imava dostop do interneta. 🙂 Ko se vrneva z otoka Hatta, imava nekaj dni, da se vkrcava na ladjo, 10 ur na sever, v mesto Ambon, nato pa na letalo v Jakarto, na tamkajšnjem letališču preživiva noč, za tem v Bangkok za par…
Na tej fotki spodaj vidite dva otočka. Tam nekje v daljavi, ne? Prvi je Pulau Ai, tisti na njegovi levi tam čisto v ozadju (komaj se ga vidi) pa Pulau Run. V preteklosti sta oba otoka, poleg ostalih v celotnem otočju Banda, Nizozemcem in Angležem zagotavljala izjemno bogastvo s svojimi enormnimi količinami pridelanega muškatnega oreščka, cimeta in koruze. Leta, celo desetletja vojn med Angleži, Nizozemci in domačini, ki so jih sklenili pod besedno zvezo “Spice race” in so v 16. stoletju puščala krvave madeže, so svoj epilog doživela v…
Na obzorju se je izza meglic risal bled obris otočka. Najprej zgolj silhueta, takšna, kot je Mali princ narisal boo, ko je pojedla slona, kmalu za njo pa še zelene palme, orjaška debla velikanskih dreves, krošnje muškatnega oreščka, globoke in slane zajede v klifh, rumenkasto bele plaže in turkizen obris koralnega grebena. “Selamat datang di Pulau Ay,” je rekla teta in z nama delila olajšanje po zaključku enourne vožnje po ne preveč mirnem morju. Dobrodošla na otoku Ai. Na otoku živi 1300 ljudi, cest ni, prav tako ni warungov…
Ura je nekaj pred sedmo zjutraj. Sedim pod velikim zelenim drevesom z listi podobnimi mangovcu in plodovi nezrelim breskvam. Sedim pod drevesom muškatnega oreščka. Sedim v mestecu Bandaneira, glavnem mestu otočja Banda. Tropskega otočja, ki se je po dolgi noči na trajektu na vsem lepem v najin pogled dvignilo iz strašljive modrine morja. Sedim in pišem. Prvi pogled na otočje Banda je veličasten. Nekaj drobnih otočkov se namaka v turkizno modri vodi, nad njimi pa bdi 666 metrov visok otok, pravzaprav vulkan. Mestece Bandaneira ima le nekaj 1000…
Zadnji komentarji