Mineval je dan in cigareti so izpuhteli en za drugim. V zraku se je vil vse bolj prijeten vonj po sicer smrdečem durianu. Naš zajtrk. Gledali smo se in izmenjevali nekaj besed. Oni skromno v angleščini, midva še bolj v mentawajščini. “Sinanalepku,” rečem dedku previdno, očitno prepočasi, da bi iz zlogov razbral, kaj mu hočem povedat. Nagrbanči čelo in pozorneje prisluhne. Ponovim. “Aaaaa, sinanalepnu!”, skoraj vzklikne od veselja. “Sinanalepnu!” “Ja, to je moja žena,” mi odleže, ko vidim, da jim je moj odgovor po godu. In še preden…