Vsakokrat, ko se moje misli naravnajo na to, da bom naslednjih nekaj dni preživel bodisi v ashramu ali pa samostanu, bruham. Tako je bilo prek 3 leti v Amma ashramu, letos v Shivananda ashramu in ja, tudi na poti v budistični samostan Wat Tam Wua sredi gozda nekje na meji med Tajsko in Burmo ni bilo prav nič drugače. Dvakratni pljusk, pljask in škloc na ogabnem WC-ju avtobusne postaje, pa sem se sčistil tik preden sva se podala na 4 urno pot. In deževalo je. Kako lahko po neprestanih…

Nekje 150 km proti meji z Burmo, nekaj kilometrov stran od “glavne” ceste, se daleč stran od turističnih brošur in uokvirjenih odstavkov v lonelyplanetih skriva budistični samostan Wat Tam Wua, kar se grobo prevede “tempelj krava jama”. Ko sva danes povprašala za avtobusni prevoz v smer samostana, je prijazna tajska gospodična rekla samo: “Ha?”. O samostanu ne veva nič kaj dosti. Nekaj zapisov sva zasledila na spletu, vsi so bolj skopi. Kar pa veva, je tole: zadnji obrok je ob 11 dopoldan meditiraš cel dan aboth (vodja) govori angleško zelo slabo…