Ob sprejemu v recepciji Sanga Ryokana sva določila uro najine večerje. Sedem. Ravno dovolj časa, da pred večerjo skočiva v najin privatni onsen, po večerji pa rezervirava še tistega tam v gozdu, na odprtem med borovci in japonskim javorjem. In se je začelo. Z nekaj prijaznimi besedami v japonščini in nešteto prikloni. Oni. Midva. Oni globlje. Globlje še midva. Posadili so naju za mizo obloženo s tisoč in eno predjedjo. In slivovim sakejem. In jedilnikom, ki nama kljub angleškim zapisom ni povedal kaj dosti. Nekaj predjedi, sashimi iz konjskega mesa, pečene postrvi,…