Siberut treking je eden izmed bolj nenavadnih izkušenj v Indoneziji. Živeti pri plemenih, ki nimajo elektrike, tekoče vode in imajo pujse namesto stranišč? Zakaj pa ne. Deliti si cigareto s šamanom iz plemena Mentawai, ki je tetoviran od stopal do lic, je res nekaj posebnega. Treking na siberutu boste začeli v mestu Padang (zahod Sumatre), kjer se vam bodo v guesthouseih sami približali vodniki različnih kvalitet. Nekateri so povezani z guesthousi, nekateri ne. Tisti, ki so, so načeloma bolj zanesljivi in kvalitetni, vendar so tudi dražji in navadno raje jemljejo…

Ko sva se podala v džunglo, sva vedela, da jedla najbrž ne bova preveč dobro. Ampak v mojih fantazijah sem vseeno videla mangova drevesa, banane, pasijonke in kokose, mmmm. No, zelo sem se zmotila. Domačini jedo sadje samo občasno, pa tudi raste ne za vsakih vogalom. Obožujejo pa durian 😉 Zbrala sem nekaj najpogostejših jedi. Če te zanima več, klikni na gumbek! 🙂 Preberi tudi kaj od tega Maero, maero! (Mentawai, zadnji del) Hvala za anus! (Mentawai, 3. del) Strup in strupeno ozračje. (Mentawai, 2. del) Aluwita, aluwita!…

Da na kratko povzamem, kaj se je zgodilo do sedaj: sva sredi gozda v leseni hišini družine Telefon vodnik je prejšnji večer odšel v neznano … … z njim pa tudi najina hrana, voda, cigareti in ves denar edini, ki zna angleško je sedaj najin nosač Sulaj podajamo se še globlje v džunglo, čez reko, k starejšemu šamanu “Uaaaaa,” je čez deročo in od včerajšnjega večernega neurja čokoladno rjavo reko klical Sulaj. “Počakati moramo. Tukaj.” V daljavi so se pod obrisom strehe iz posušenih listov risale podobe malčkov….

Telefon. Ja, ime mu je Telefon. Mlad fant, ki na vprašanje koliko je star, odgovori preprosto: “Ne vem.” Če po lesenih ropotajočih deskah velike ume, do katere smo malce po ozki betonski potki, malce po  džungli hodili dobri dve uri, ne bi skakalo njegovih pet otrok, bi mu jih dal največ 35. Je kot glavni antijunak iz postapokaliptičnega nadaljevanja Spielbergovega Avatarja. Poudarjene ličnice na njih pa zavite in rahlo zbledele tetovaže. Kitave noge in roke, trebuh brez najmanjše sledi maščobe. Podplati iz najtršega usnja in prsti na nogah…

Mineval je dan in cigareti so izpuhteli en za drugim. V zraku se je vil vse bolj prijeten vonj po sicer smrdečem durianu. Naš zajtrk. Gledali smo se in izmenjevali nekaj besed. Oni skromno v angleščini, midva še bolj v mentawajščini. “Sinanalepku,” rečem dedku previdno, očitno prepočasi, da bi iz zlogov razbral, kaj mu hočem povedat. Nagrbanči čelo in pozorneje prisluhne. Ponovim. “Aaaaa, sinanalepnu!”, skoraj vzklikne od veselja. “Sinanalepnu!” “Ja, to je moja žena,” mi odleže, ko vidim, da jim je moj odgovor po godu. In še preden…

“6 milijonov,” je rekel, ko smo z nekaj vljudnostnimi frazami prebili led. “6 milijov, vse vključeno.” “Taksi, ladja, čoln, prenočišče, hrana, vodenje, nosači? Vse?” “Vse. Zaupaj mi … brother.” In sva dobila vodnika. Levi. Ime mu je Levi. Fant je star 23 let in ima dve leti staro punčko. Žena ga je zapustila po tem, ko se je za en mesec v džungli izgubil s simpatično Brazilko, kar je kasneje “brihtno” okronal s tem, da je srednje ime punčke enako imenu te južnoameričanke.  Siberut, otok preko horiozonta katerega še…

No, še sreča. Ker zadnje čase pa res s cmokom v grlu vstopam na letala. Danes smo denimo vzleteli brez zračenja v letalu. Je pilot rekel: “Everything will work when we are airborn …”. Super, samo da bo! 🙂 In je seveda bilo. Trenutno sva v mestu Padang, na zahodni obali otoka Sumatra (klikni sem, če te zanima, kje je to). Kljub temu, da sicer nerada delava tako hitre premike, sva zadnje dni primorana k takšni aktivnosti. Ladje na Siberut, 150 km od tukaj oddaljen otok, kamor se…