“Thank you, sir.” “Sure. Thank you!” “See you tommorow.” “See you.” In se poslovimo že z nasmehom. Nekako taktično sva na tržnici našla najljubšega prodajalca sadja, najljubšega prodajalca zelenjave, najljubšo prodajalko skute (curd) in najljubšega prodajalca (no, ta je samo eden, ampak je vseeno najljubši) rib in ostalih morskih dobrot. Vsak dan zjutraj, pa tudi popoldan, če se seveda oglasi moj želodček, se malce sprehodiva naokoli in napolniva prekomerno ravnodušno predane plastične vrečke. Osvojila sva cene in zdaj stvari počasi postajajo bolj oprijemljive. Kilogram paradižnika se je tako…