Beli tempelj v mestu Chiang Rai na severu Tajske.

Četrti dan najinega road tripa. Pristala sva v mestu Chiang Rai. Modrega neba nisva videla že več kot mesec dni. V zraku se vije rumenkasto siva megla, ki ob popoldanskem soncu dobi še odtenek rdeče in tik pred sončnim zahodom še roza barve. Razgledov ni. Niti do sesednjega hriba. Tukaj je namreč sezona požiganja. Domačini se ne odlepijo od svojih zaščitnih mask čez usta, midva pa se tolaživa, da “tako malo to ni nič.” In včasih grdo zakašljava. Kljub vztrajnim “you should take a taxi, sir“, sva do magičnega Belega…

Najin vegetarijanski roadtrip gre kot po maslu. Pristala sva namreč v mestu, ki očitno velja za prestolnico suhomesnatih izdelkov. Resno? Eno leto sanjam o domači slovenski suhi salami, a ji ne pridem blizu niti na 5000 km, ko pa se enkrat v življenju odločim, da bom za nekaj skromnih dni vegevore, pa BAM! Vsi Kitajci, Myanmarci in Tajci, pozor! Izobesimo suhe salame! Noro … A še vedno vztrajam! 😉 Sva v gorski vasici Mae Salong na višini 1800 metrov. Na zahodu gledava Myanmar. Na severu, tam daleč nekje Kitajsko….

Zbudil sem se nekaj do šestih zjutraj. Ups, napaka. Pasiv. Bil sem zbujen nekaj do šestih zjutraj. Ptički, psi, traktor. To je bil venček narodnih, ki je navsezgodaj zjutraj hrumel okoli lesenega okna najine sobice v mestu Thaton. Mestecu na severu Tajske, le nekaj kilometrov od meje z Myanmarom. Na vasi, pravi tajski vasi. “Na hribu je tajski budistični tempelj, tam malce naprej pa myanmarski,” je rekla debelušna teta in pridišala po svežem česnu. “Tukaj malce naprej pa je ogromna njiva koruze in česna.” Hvala gospa, bi uganil….