Najino potovanje v Nepal je trajalo le en mesec. Vsaj 11 mesecev premalo, da bi lahko suvereno rekla, da sva ga prečesala po dolgem in počez. Pa vendar sva na enem mestu zbrala nekaj najinih priporočil, nasvetov in napotkov, kako v Nepalu preživeti z omejenim budgetom, hkrati pa doživeti kar največ. Upava, da pridejo kdaj komu prav. Nama je uspelo, da sva v Nepalu na dan zapravila med 20 in 25 € skupaj, za oba, vse vključeno. Tukaj lahko snameš e-book 27 nasvetov za poceni potovanje po Nepalu. Preberi…

Takole podajati praktične nasvete je precej nehvaležno. Nikakor nisem izkusil Mantawaicev tako dobro, da bi lahko pametoval in v primeru, ko sem jaz na strani prejemnika takšnih informacij, se poskušam kar najhitreje umakniti. Pač, informacije so po navadi pristranske in človeški faktor igra tako močno vlogo, da ga je težko predvidevati ali izolirati. Pa vendar. Za vse tiste, ki se boste morda odločili za trekking po deževnem gozu otočka Siberut, sem na tem mestu zbral nekaj praktičnih, kar najmanj pristranskih nasvetov. Preberi tudi kaj od tega Potovanje v…

Da na kratko povzamem, kaj se je zgodilo do sedaj: sva sredi gozda v leseni hišini družine Telefon vodnik je prejšnji večer odšel v neznano … … z njim pa tudi najina hrana, voda, cigareti in ves denar edini, ki zna angleško je sedaj najin nosač Sulaj podajamo se še globlje v džunglo, čez reko, k starejšemu šamanu “Uaaaaa,” je čez deročo in od včerajšnjega večernega neurja čokoladno rjavo reko klical Sulaj. “Počakati moramo. Tukaj.” V daljavi so se pod obrisom strehe iz posušenih listov risale podobe malčkov….

Telefon. Ja, ime mu je Telefon. Mlad fant, ki na vprašanje koliko je star, odgovori preprosto: “Ne vem.” Če po lesenih ropotajočih deskah velike ume, do katere smo malce po ozki betonski potki, malce po  džungli hodili dobri dve uri, ne bi skakalo njegovih pet otrok, bi mu jih dal največ 35. Je kot glavni antijunak iz postapokaliptičnega nadaljevanja Spielbergovega Avatarja. Poudarjene ličnice na njih pa zavite in rahlo zbledele tetovaže. Kitave noge in roke, trebuh brez najmanjše sledi maščobe. Podplati iz najtršega usnja in prsti na nogah…

Mineval je dan in cigareti so izpuhteli en za drugim. V zraku se je vil vse bolj prijeten vonj po sicer smrdečem durianu. Naš zajtrk. Gledali smo se in izmenjevali nekaj besed. Oni skromno v angleščini, midva še bolj v mentawajščini. “Sinanalepku,” rečem dedku previdno, očitno prepočasi, da bi iz zlogov razbral, kaj mu hočem povedat. Nagrbanči čelo in pozorneje prisluhne. Ponovim. “Aaaaa, sinanalepnu!”, skoraj vzklikne od veselja. “Sinanalepnu!” “Ja, to je moja žena,” mi odleže, ko vidim, da jim je moj odgovor po godu. In še preden…

“6 milijonov,” je rekel, ko smo z nekaj vljudnostnimi frazami prebili led. “6 milijov, vse vključeno.” “Taksi, ladja, čoln, prenočišče, hrana, vodenje, nosači? Vse?” “Vse. Zaupaj mi … brother.” In sva dobila vodnika. Levi. Ime mu je Levi. Fant je star 23 let in ima dve leti staro punčko. Žena ga je zapustila po tem, ko se je za en mesec v džungli izgubil s simpatično Brazilko, kar je kasneje “brihtno” okronal s tem, da je srednje ime punčke enako imenu te južnoameričanke.  Siberut, otok preko horiozonta katerega še…

Bandipur (Potovanje v Nepal)

“Počutim se, kot Primiceva Julija,” je bila moja prva misel, ko so najini, tokrat še posebej siti nahrbtniki, po 4 urni vožnji iz Pokhare utrujeno padli na tla v majhni izbi s pogledom na osrednji bazar vasice Bandipur. Nobenih avtomobilov, nobenih motorjev. Niti koles. Tla tlakovana z velimi ploščatimi kamni nepravilnih oblik, na vsaki strani pa dvonadstropne vrstne hiše. V spodnjih nadstropjih trgovinice in gostilnice, zgoraj pa pisane fasade z majhnimi okni, izza katerih so umirjeno kukali obrazi deklet, njihovih očetov, njihovih zgubanih, a še vedno nasmejanih dedkov….

Ura je bila nekaj čez 4 zjutraj, ko me je prebudila neprijetno mehak dotik na obrazu. Zavit v debelo odejo sem uspel hkrati z obraza odstraniti veliko belo veščo in se poln adrenalina prebutiti. Zvečer sem zaspal malce zadihan. Ob vsakem daljšem stavku mi je na koncu zmanjkalo sape, to jutro pa je bilo že bolje. Prespala sva na Machhapuchhare Base campu, na višini 3700 m zgolj zato, da bi naju ne presenetila višinska bolezen. Bruhanje, slabost, vrtoglavica, glavobol. Ne, hvala. Danes ne. Med zajtrkom sem razmišljal o…

Greva? Greva! In sva šla proti baznemu kampu pod Annapurno.