Bolj kot se pomikam juzneje, tezja je komunikacija. Taksna in drugacna. Ne samo, da iscem internet kot najbolj izgubljeno pisce, tudi vsi okoli mene, tisti z vedno bolj okroglimi in presenecenimi ocmi ne govorijo vec anglesko. Redka izjema je gluhonemi Shedan. Pa sva si tipkala na telefon. On na svojega, jaz na svojega. Moj del transkripta izgleda takole: I was in Ashram. Student. No AC. No Slepper. General 🙂 Where are u? Sleeper? No wife. Dan sem, kot ze zadnjih 5 dni, zacel ob 4.30 zjutraj. Tokrat malce…

“I am not sure,” sem zacel svojo zgodbo. Benny me je poslusal, vec kot je dovoljeval moj stereotip o Americanih. Poslusal me je in z menoj delil vcasih tako globoke misli, da njisem znal nadaljevati. “I am not sure,” sem zacel svojo zgodbo, ko sem vsaj delno predelal sporocilno vrednost njegove pripovedi o diagnozi raka, kemoterapiji in iskanju samega sebe. “I am not sure, what I shall do with myself. At one point I feel like completely devoting my life to exploration of myself, you know, traveling, but…