“Can we just take a look?” “No.” “Excuse me?” “No buying, no looking.” Tako je to, če si v mestu, kjer tempo vsakdana narekuje horda bogatih ruskih turistov. Bentota. Fucktota. Še vedno pa zagovarjam, da ni krivda smo njihova. Valda, če daš vsakemu otročku, ki te lepo pogleda 500 rupij, in če natakarjem puščaš napitnine v višini tedenske plače, da se raven pričakovanj dvigne. Valda. In valda, da posledično vsako nezadovoljeno  pričakovanje pusti grenak priokus in se razvijejo western občutki. Zamera, jeza. Zavist. Anyhow. Uspešno sva presegla mejo 2000 metrov in…