Pa mi je uspelo. Končno. Na potovanju v Venezueli sem s kamerco pridelal nekaj manj kot 4 ure posnetkov. Čeprav so me vsepovprek svarili, da še fotoaparata ni varno kazati v javnosti, mi niso prišli preveč do živega. No, priznam, da sem bil na trenutke totalno prestrašen, ampak … jebat ga! Tukaj je. Venezuela: The Movie. 15-minutni filmček o našem dvajsetdnevnem potovanju. Vse od “The murder capital of the world” Caracasa, preko mirnega, a domačega Cora, do adrenalinskih doživetij sredi Andov v mestecu Merida, pa nočnega lova na…

Ker smo na potovanju bili trije in ker je bilo takrat v danem trenutku časa in zmožnosti zgolj za predstavitev enega izseka našega poleta s padalom v mestu Merida v Venezueli, sem pripravil krajši “movie”, kjer boste videli vse nas tri v akciji. Jupi. Bilo je mega noro adrenalinsko … httpv://www.youtube.com/watch?v=021xxs7Spis Preberi tudi kaj od tega Paragliding v visavah Venezuele Venezuela: The Movie Veter s Karibov … Med iskrenimi ljudmi. Los Llanos, Venezuela

Jet lag. Na polno. V principu to niti ni tako slaba zadeva. Rad imam temo, noč in tišino. Sploh sedaj, ko se nadpovprečno rad družim v dvoje z mojimi mislimi. Žal mi je edino svežih juter. Menda se bioritem popravi po parih dneh. Čakam … Danes smo združili vse posnete fotografije. Jih je. Precej. Manj kot bi želel, ampak vseeno. V kritičnih trenutkih nam je zmanjkalo potrpljenja, žilice, zbranosti ali časa. Pa nič zato. So te toliko bolj dragocene. Ker na blog enostavno ne morem objaviti vse fotografij,…

Nekje, enkrat v zadnjih dneh, ki smo jih prezivljali ob kokosih, valovih in dominah v mestu Choroni ob Karibskem morju, nam je nekdo omenil, da je Caracas izbran za drugo najbolj nevarno mesto na svetu. Caracas. Ja, ta Caracas. Glavno mesto Venezuele. Prav ta, skozi katerega smo začeli našo pot in iz katerega smo odleteli proti domu. In Mic seveda ne bi bil Mic, če se ne bi malce poglobil v to. Pa sem našel. Google mi na vprašanje “top 10 most dangerous cities in the world” poda…

Nerad zacenjam nove stvari. Raje imam misli nanje, priprave in planiranje. Ko je enkrat stvar v pogonu, je pripisana koncu. Ko se zacne, stejes dni do njenega konca. Ko jo planiras, stejes dni, do njenega zacetka. Meni je ljubse slednje. Danes je nas zadnji dan. Zadnji dan od jutra do vecera v Venezueli. Jutri nas airport transfer nalozi v nasi posadi in nas odpelje na 5 ur dolgo pot na letalisce v blizini glavnega mesta Caracas. Znova smo se mu na siroko izognili. Pravijo, da je tako najbolje….

Ceprav bi bilo verjetno bolje, da bi s temle zapisom pocakal se kaksen mesec in nato z urejenimi mislimi povzel razburkane valove v moji glavi, mislim, da je tukaj, zdajle pravi trenutek, da se izlijem. Ne rabis brati tega, res ne. Verjetno ti ne bo niti zanimivo, kaj sele vredno tvojega casa. Konec koncev je se vedno poletje in to ravno ni cas, ki bi ga bilo vredno “zabiti” pred racunalnikom. Pri nas je ura devet zvecer, tema je ze. Skoraj ze tri ure. Nedelja in temu primerna…

Na prejsnjem potovanju (http://irianjaya.blog.siol.net) sem doumel nekaj pomembnega. No, vsaj zame in za nacin potovanj, ki jih zelim izkusiti. Pomembno je, da cim prej poskusas osvojiti osnove logike lokalne skupnosti, da tam prezivis kar najvec casa in predvsem … predvsem, da ne prehitevas dogodkov. Potovanja so kot praznovanje novega leta. Prevelika pricakovanja za dani trenutek lahko popolnoma demoliranjo uzitke. Severna obalaVenezuele meji na Karibsko morje. Zamizi in si ga zamisli. Ja, tocno taksno je, kot si si ga narisala. Modrozeleno, cisto, obdasno s stalno strazo palm, posladkano s…

Potovanje pocasi obraca svoje zadnje strani. Se eno poglavje pred epilogom. Sem v internet sobici. Edini internet sobici v mestu. Tamara in jaz, nekaj domacinov in tipkovnica, na kateri se zaradi prekomernega tipkanja na facebook chatu sploh ne vidijo vec crke na tipkah. Pa pisem. Ker morem. Ker vem, da s tem, ko tole delim z vami oblikujem tudi svoje neurejene misli. Razmisljam, kaj mi je dalo tole potovanje. Razmisljam … in moje misli segajo se dlje. Tja, kamor si nikoli nisem upal niti pogledati. Danes hocem tja….

Nikoli, res nikoli si nisem predstavljal, da bo moja pot na karibsko morje izgledala vsaj pribljizno takole. OK, najprej smo iz velicastnih Andov, natancneje mesta Merida, startali z nocnim busom na 11 ur dolgo pot. No, vsaj mislili smo, da bo voznja trajala “samo” toliko. Pa smo se usteli. Postanek za postankom, divja cesta, kolone avtomobilov … 15 ur. 15 ur, da smo koncno prispeli na prvo “kontrolno tocko”. Mesto Maracay, nekje jugozahodno od Caracasa. Tukaj pa se je nasa pot sele zacela. Ce smo mislili, da smo…

Verjetno pika na i tega potovanja. Tako v predhodnem nacrtovanju, samem izkustvu tukaj, kot prav gotovo tudi v debatah ob pivu po vrnitvi. Anakonde. Neznansko grozece zivali, kace, ki se jih bojijo vsi. Vsi o njih govorijo s strahospostovanjem, jih kratkomalo castijo. So plenilci, pred katerimi nihce ni varen. Anakond je v predelu Los Llanos, kjer smo dozivljali naso 4-dnevno avanturo, precej. Pravzaprav ogromno. Atrakcija za vse obiskovalce, strah in trepet za vse domacine ter njihovo vectisocglavo zivino. Jedo poredko, ampak takrat gurmansko na veliko. Nas vodnik, ce…