… v zdravniski kartoteki mi pise: “Ugriznila ga je riba.” Ja, zdravniku smo poskusali dopovedat, kaj se je dejansko zgodilo. “Piranja ga je. Doma jo imamo. Kolega Dare jo je prinesel iz nekot. Smo jo imeli v akvariju, tam kaksnih 15 cm veliko. Ja ja, pa jo je hotel primit, pa ga je ugriznila. Ce je kdo to videl? Ja je ja, babica pa mami. Babica se je razjezla na polno. Pa sej ni tko hudo, ne? Aja, ne bomo sivali, bomo samo polepili? Prav.” Tako nekako je…

Bil je nas sedmi dan, mogoce osmi. Ne stejemo vec. Ne gledamo na uro, ne belezimo dni v tednu in ne razmisljamo o trenutnem datumu. Pac je kar je. Ko sonce zaide, takrat je ura med  pol sedem in sedem. In ko je prijetna druzba na terasi nase posade in po grlu tece venezuelsko pivo, takrat vemo, da je napocil cas, da preizkusimo, kako ga zurajo domacini. Pa smo sli. S tistim prijaznim fantom, ki je visoko v zraku cuval naso Tamaro, smo mimo varnostnika brez osebnih izkaznic…

Ocitno spremembe res na mene delujejo tako pozitivno, kot sem to mnogokrat zagovarjal. Sploh ni pomembno v katero smer gre sprememba, vazno da je. Torej, sama sebi namen. Danes ob 8.30 po lokalnem casu smo se s kupino izkusenih moz podali visoko nad mesto. Preizkusili smo se v tandemskem paraglidingu nad mestom Merida, katere gorovje predstavlja zakljucek Andov (btw: Andi se sicer zacnejo dalec dol v Argenitni). Marsikomu se morda zdi tole cisto mimo, brezveze in odvec, ampak … kot ze poudarjeno. Tole je blog, na katerega izlivam…

Dneve zacenjamo zgodaj. Ob 7. Redko kasneje. Cez dobro urico je sonce ze visoko in mocno. Po vratu ze pece in treba je splanirati dan. Po eni noci v Adicori smo se vrnili v Coro. Ja, odlocili smo se, da Adicora ne ponuja vsega tistega, kar smo pricakovali, Coro pa nam sluzi za izhodisce nadaljnjega odkrivanja venezuelskega temperamenta. Dan v Coru se je zacel precej umirjeno. S klapco iz Slovenije (slika spodaj) smo popili kaksno pivce, delili vtise, pohajkovali po mestu. 10 nas belih, v japonkah, kratkih hlacah,…

Zadnjih 24 ur razmišljam o smislu potovanj. Res, precej razmisljam. Ubistvu tolko razmišljam, da glava na koncu boli. Kaj je tisto, kar žene ljudi k potovanju. Razščistil, dokončno razčistil, sem vsaj nekaj. Vem, da je potovanje nadpomenka, ki se deli v mnogo podpomenk. Smisel potovanja za nekoga je to, za drugega spet nekaj drugega. Nič od tega ni napačno. Mogoče ravno nasprotno. Vsekakor ne gre pričakovati, da bo katarzična funkcija potovanj pri vsakomur razumljena iz prve, brez kompromisov, v detajle … Sam sodim v to skupino. Katarzično, namreč….

Glede na to, da je danes nedelja in da ni bilo prav nič pametnega za početi smo … smo kadili čikce, pili pivo in načrtovali naslednje podvige. Pravzaprav pa smo naredili nekaj. Vsedli smo se na pločnik (visok cca 40 cm) pred posado in čakali. Čakali Godoja. In ga v bistvu tudi dočakali. Prišel je. Gospod rojen na Škotskem, živel v Britaniji, poročen na Tajskem, delal na Fidžiju in Indoneziji … Minile so tri ure našega pogovora. Prijetno, navdihujoče. 62-letnik z bogatimi izkušnjami s planeta Zemlje. In da…

Nedelja je očitno posvod nedelja. Ne samo to, da stoji mesto, danes smo statični tudi mi. Pravzaprav mineva dan, ne da bi se premaknili za več kot nekaj metrov. Rešuje nas špansko-slovenski slovar in domač šnops. Ja, igramo se igrico ugibanja španskih besed. Tisti, ki ne ugane, mora piti. Precej brez pomena tale igra, ker si po dveh neuganjenih besedah itak nisem zapolnil nobene več. Opa, vem eno. Njonjo (zapisano fonetično) pomeni otročji. Yo soy njonjo. Si. Muy 🙂 pero me gusta! 🙂 Danes je dan za planiranje….

Počasi se privajamo na novo okolico. Sprehajamo se po ulicah, opazujemo, komentiramo, tu pa tam ogovorimo kakšnega domačina (večinoma takrat, ko se zgubimo). Venezuela je država precej “u pizdi” kar se tiče ekonomije, standarda in socialne oskrbe, zato povsem razumljivo ljudje na vsakem koraku “furajo” skepso. Kljub vsemu, smo še vedno trijo adijo, ki je v njihovo državo prišel bog-ve-zakaj. To, da je to njihov problem, pa je verjetno tudi edini in vse posledice, ki temu sledijo pravzaprav povsem razumljive. Venezuela je prijazna, četudi te oropajo … prijazna!…

Evo nas. Ubistvu je tale blog v prvi fazi namenjn takšni, tovrstnim objavam. Vse ostalo je zgolj priprava. Torej, po 4-urni vožnji z vlakom iz Ljubljane v Benetke, nato 3-urni vožnji z letalom iz Benetk v Madrid, potem 9-urni uživanciji na poti v Caracas in nato nočni vožnji z avtobusom iz Caracasa v Coro … smo se kočno vsedli v taksi do naše posade. No, lažem. Prijazen gospod z dekico (ja, na busu je klima napaljena na minus 40) nam je svetoval naj raje na avtobusni postaji počakamo,…

Takole. Spakirani smo, denar je pripravljen, pasuši še veljajo … Fotoaparati so na standby-ju, kamerca je in the game, pot do Benetk, od koder letimo, je začrtana. Gremo na vlak v Ljubljani in čez “mejo”. 25 Eur. Še zadnja stvar, ki sem jo opravil pred odhodom je cut ‘n’ go goodbye notice. httpv://www.youtube.com/watch?v=M3h-oIOkPvI Preberi tudi kaj od tega Fotke, fotke, fotke … iz Venezuele Pustil sem koscek srca. Ponovno! Pozoren na malenkosti … Paragliding v visavah Venezuele