Sončni vzhodi naju še vedno nežno zazibajo v modre dopoldneve. Brbončice ob vsem novem kislo-sladko-grenko-pekočem še vedno kričijo in skačejo od veselja. Pregovarjanja o ceni s tuk-tuk vozniki so še vedno pain in the ass. In ko smo že pri riti. Driska še vedno vsake toliko potrka na vrata in vstopi še preden jo kdorkoli povabi naprej. Tristotrije dnevi so za nama. Čeprav sem danes sanjal o strmoglavljenju letala sredi nekega velikega mesta, se ponavadi moje more zaključijo s prepotenim trebušnjakom in tolažbo: “OK, vse OK. Še vedno…