Ne duha ne sluha o sushiju. Japonska nama na velikem pladnju ponuja vse, samo surovih rib ne. Preživela sva noč v internet cafeju, bila na ulico z vsemi nahrbtniki postavljena malo čez šesto zjutraj in do desetih nepremično sedela ob izvajanju najine priljubljene igrice – people watching. Eni s kravato v službo, mladenke v kiklicah pijane domov. Nekdo za vogalu je ravnokar izbruhal malce prej popito pivo, k nama prisede Pakistanec in nama razloži, da ima dve ženi. Pozdravijo naju fantje z ženskimi frizurami in hitro odtečejo h kolegu, ki se je…

“100.000 rupij,” je rekel mrk gospod in nama zaprl izhod iz avtobusa. Sedela sva na zadnjih sedežih, z malimi nahrbtniki med nogami, velikimi na strehi avtobusa. “100.000 rupij. Plačajta.” “Ne, ne bova,” sva rekla. Prvič tako ostro. Ob najinem zadnjem pogajanju za ceno prevozov na Floresu sva se odločila, da preizkusiva sebe in njih, kako daleč lahko gremo. “Tale dekleta so prišla gor 3 ure pred nama in plačajo 100. Ne more biti isti cena za naju.” “Vseeno je, buley,” je rekel in se delal, da naju vseeno ne…