A veš, kaj mi gre na živce, ko berem kakšne popotniške bloge? Iščem najboljše mesto za snorklanje na Zanzibarju in potem mi jih naštejejo 10. Ta tam dol na jugu, pa potem ta na vzhodni obali, pa dva na jugo-vzhodni obali, pa mogoče še on tam na severu. Ne. Na Zanibarju oz. njegovem glavnem otoku Unguja je samo eno mesto, ki je vredno 20 $, ki jih plačaš za izlet. In to je snorklanje ob otočku Mnemba. Vse ostalo je res samo približek tega. Bi rekel bolj slab približek. Otoček…

“Sulejman,” se nama je predstavil. Na prvi pogled droben, temen fantič. Brez zgornje desne polovice zob in rahlo vdrtimi očmi, ki so jih večino časa zakrivala temna sončna očala. Oblečen je bil v črna oblačila, le tu in tam so se pokazale rastafarjanske barve. In s kapico na glavi. “Nikoli poročen, brez otrok,” je rekel s šrkbastim nasmehom. “42 sem star.” Fantič. Po tem ko naju je prvi dan popeljal v svojo vasico, smo se zbližali. Sprva kar čuden občutek, ko se nekdo “prilepi” nate. In se ves…

… in smo šli v njegovo vas. Ker je bilo za nami že nekaj ur jadranja po turkiznem morju, je bila moja prva misel, seveda, hrana. V vasici pa vse zaprto. Zakaj? Najin spontano nastali vodnik nama je razložil, da je a.) ravno čas nizke sezone in da turisti sem pokukajo šele konec junija in b.) da še vedno potekajo sankcije proti koleri in da so preventivno zaprli vse lokalne restavracije. In kaj nama je preostalo? Napadla sva prvega prodajalca sadja. Nič lepšega. Ananas, pasijonke, čez sto metrov pa smo dva…

Mjanmar zlata. Bali zelena. Kanawa modra … Zanzibar turkizna. Živiva ob plaži. Do nje naju pelje žametna, 30 metrov dolga preproga iz peska, ki mu zavida tudi moka. Ko teta Oseka morje posrka vase, nastane kilometer dolgo igrišče za lokalne nabiralce vsega tistega, kar morje tam pusti. Rakci, školjke in verjetno še kaj. Ko pa jo zamenja gospa Plima in k čajanki pokliče še gospoda Sonce, takrat se čez Zanzibar vlije galaktična galona turkizne barve. Bolj turkizno od tega ne gre. In če ne bi imel sončnih očal (zaradi česar posledično…

“Unga dunga bunga lunga tunga,” je prineslo skozi modre zavese. Besede so se ujele v molekule zatohle vlažnosti in naju vrgle pokonci. Ura je bila že zgodaj zjutraj. Ker sva prvi večer po 40-urah poti (Ljubljana-Milano-Oman-Dar es Salaam-Zanzibar) na Zanzibarju pristala šele v poznih večernih urah, sva brez enega samega vprašanja popadala v posteljo. “Te je strah? Česarkoli?”, sem vprašal Katko. Le še zasmrčala je. Verjamete ali ne, tako varno, kot sva se počutila že ob prvem stiku z novo kulturo, ne pomniva. Pred dobrim letom sva po letu…

Še dober mesec, pa bova spet na letalu. Končno. In končno greva spet nekam tako daleč, da naju bo celotna pot do cilja “stala” več kot 30 ur najinega življenja. 🙂 Najprej seveda do Milana, tam počakat na letalo, poletet do Muscata – glavnega mesta države Oman, 7 ur brat knjigo na letališču in nato še 6 ur leta do otoka. Hello Zanzibar! 🙂 Priznam, da po doooolgem času spet začenjam čutiti tisti pravi reisefieber. A veš tisto, ko že en mesec prej razmišljaš, če si kaj pozabil, kaj če…