“Ohio gozaimas!” reče prešerno in odpre najina z riževim papirjem prelepljena drsna vrata. Ura je natanko – in ko rečem natanko, mislim res natanko – 4:50. Petnajst minut za ekspresno umivanje zob in praznjenje mehurja. Brez besed, le šripanje lesenega poda in rahlo vzdihovanje jutranjega dežja. Ko se srečamo na ozkih hodniki, se rahlo priklonimo drug drugemu in odhitimo dalje. Ura je ravno odbila pet zamolknil udarcev. Še pet minut. Stopim pred svetlikajoč se oltar, se z na prsih sklenjenimi dlanmi globoko priklonim, prižgem dišečo palčko in jo postavim pred podobo…

Zen veja budizma, ki si je na Japonsko nekoč davno tega svojo pot utrla s Kitajske, “ni religija,” ob večernem čaju poudari Osho-san. “Je filozofija.” Nasmehne se in z nasmehom do ušes doda še: “Eeeeeeee, težka filozofija.” Ura je 18:30. Nekje za belo-sivimi deževnimi je sonce ravnokar padlo za horizont in objeli so nas tema, prijeten hlad in vonj po praženem čaju. Sedimo na tleh ob ognjišču, vsak s svojo skodelico. Osho-san, njegova žena, njegov učenec in midva. Nekje nad nami tiktata starinska ura in le tu in tam ujamemo zvok težkih deževnih…

“Tvoji čevlji pa naj bodo zloženi takole,” je pripomnil, počepnil, jih poravnal in po lesenih stopnicah odkorakal pred nama v tempelj. Oblečen je bil v modro haljo, po glavi pobrit in z drobnimi japonskimi očali na nosu. “Dobrodošla. Sem vaju pričakoval.” Zen. Umirjenost. Sproščenost. Preprostost. Prijetna ambientalna glasba. Vse to, kajne? Resnica je na drugem koncu premice … Fumonken je manjši zen tempelj na obrobju Kyota. Lesena hiša z nekaj pregradami iz riževega papirja, kuhinjo, kopalnico, petimi sobami s tatamiji, vrtom, zen vrtičkom, sobo za čaj z ognjiščem imenovanim inori in glavno…