“Ohio gozaimas!” reče prešerno in odpre najina z riževim papirjem prelepljena drsna vrata. Ura je natanko – in ko rečem natanko, mislim res natanko – 4:50. Petnajst minut za ekspresno umivanje zob in praznjenje mehurja. Brez besed, le šripanje lesenega poda in rahlo vzdihovanje jutranjega dežja. Ko se srečamo na ozkih hodniki, se rahlo priklonimo drug drugemu in odhitimo dalje. Ura je ravno odbila pet zamolknil udarcev. Še pet minut. Stopim pred svetlikajoč se oltar, se z na prsih sklenjenimi dlanmi globoko priklonim, prižgem dišečo palčko in jo postavim pred podobo…

“Tvoji čevlji pa naj bodo zloženi takole,” je pripomnil, počepnil, jih poravnal in po lesenih stopnicah odkorakal pred nama v tempelj. Oblečen je bil v modro haljo, po glavi pobrit in z drobnimi japonskimi očali na nosu. “Dobrodošla. Sem vaju pričakoval.” Zen. Umirjenost. Sproščenost. Preprostost. Prijetna ambientalna glasba. Vse to, kajne? Resnica je na drugem koncu premice … Fumonken je manjši zen tempelj na obrobju Kyota. Lesena hiša z nekaj pregradami iz riževega papirja, kuhinjo, kopalnico, petimi sobami s tatamiji, vrtom, zen vrtičkom, sobo za čaj z ognjiščem imenovanim inori in glavno…