So mogočne palme in vijolično-oranžni sončni zahodi. Je biserno bel pesek in turkizno morje. Visoko na drevesih so kokosi in po cestah ležijo slastni mangoti. Če zamišiš in se preslikaš desetletje, dva ali pa celo pet nazaj, se Tajski otoki pokažejo kot raj. Raj, ki ga je naslikal nekdo s pisano domišljijo, gurmanskim okusom in zvrhanim košem empatije.
Nekaj dni sva preživela na Koh Samuiu, nekaj dni na Koh Phanganu. Otočka imata vse, pa vendar data nazaj manj, kot bi želel. Prelestne plaže so zabetonirali resorti in prijazne domačine so zamenjali turistov naveličani in denarja željni obrazi priseljencev. Če vse to odklopiš, gre. Če ne znaš, kot ne znava midva, pač moraš drugam. Naprej.
In sva pristala na Koh Tau. Najbolj oddaljenem in najmanjšem izmed treh otokov. Pesek je še bolj bel, palme so še višje, voda še bolj turkizna.
Priseljencev še več, cene še višje. Access denied.
In potem pogruntava, da na Tajskem ne smeva iskati prijaznosti Filipincev, koralnih grebenov Indonezije, poceni kokosov iz Indije in poceni okusne hrane iz Nepala. Tajska je Tajska. In pot, po kateri jo žene kopica tistih, ki nadzoruje celoten turistični ekosistem države je pač takšna, kot je. Naj nama je prav ali ne. In če mimo tega ne znava ceniti sonca, palm, peska, koral, pisanih rib in kopice priložnosti, ki jih ponujajo otočki, potem pa k*** naju gleda, riti razvajene.
Dva globoka vdiha in sva se resetirala. Z dobrimi nasveti prijateljice Nike, ki že nekaj mesecev pridno dela in še bolj pridno uživa na Koh Tau, sva se preselila v mirne in v vonj bambusa ovite bungalove stran od vsega hrušča in trušča (Earth House), našla prijazno babico, ki v podrti kolibi skuha poceni tum yum, odkrila dih jemajoče koralne grebene in se odločila, da nadgradiva še svoje potapljaško znanje. Ou, yeah. Nadaljevalni tečaj potapljanja, here we come! Komaj čakam pogled na gladino morja izpod 30 metrov.
