Trenutno smo v Sloveniji

Pri 30 metrih pod vodo pač ne gledaš gor!

Ura je 20:30. Kapitan še vedno ni zapeljal v pristanišče. Še vedno sva nekje sredi morja, med (pre)velikimi valovi in temno grozečo nevihto. Nagnem se čez ograjo ladje in bruham. Špagete. Jebemtiš, pa je šlo 70 bahtov po gobe. Brez gob. Samo paradižnikova omaka, je ceneje. Katka se naslanja na leseno steno in nepremično bolšči v horizont. Ladja pa gor in dol. In gor in dol. Gor in dol …

Potapljanje, Koh Tao (Tasjka)
Uteži so. Zrak imaš. Jopič drži. Gremo v vodo!

15 ur prej.

Ura je 5:10 zjutraj in z motorjem frčiva na drugo stran otoka. Na zbor. Zbor tistih, ki bomo zajahali prvo jutranjo ladjo in se podali podvodnim avanturam naproti.

“Danes vas čakajo trije potopi,” reče Tom, najin inštruktor. “Dva dopoldan in zadnji zvečer, ko se stemni.”

Čeprav je potapljanje drag šport, se nikakor nisva mogla upreti skušnjavi, da se na otoku, ki nad in pod vodo diha zgolj za potapljanje, ne bi na minus toliko-in-toliko potopila tudi midva.

“A greva na dva potopa?”
“Koliko naju stane?”
“60 eur za oba skupaj.”
“Kaj pa štirje?”
“100 eur za oba.”

Manj kot minuta tišine.

“Kaj pa če narediva kar nadaljevalni tečaj?”

Na potopljeni vojaški ladji

Ura je 6:35 zjutraj. Z napihnjenimi jopiči lebdimo v mirni vodi, boža nas sonce in greje toplo morje.

“To bo vaš najgloblji potop,” reče Tom. “30 metrov pod gladino. Umirite se. Dihajte. Želim vam prijeten potop in se vidimo spodaj.”

Pa smo šli. Počasi proti dnu. Katka na moji levi, Tom pred mano. Moje oči pa prilepljene na merilec globine. -10 metrov. Tu sva že bila. -15 metrov. Vse OK. -20 metrov. Samo dva metra globlje kot ponavadi. Ni panike. -25 metrov. Pogledam gor. Podobno kot če na lestvi pogledaš dol. Ne pogledaš. Manjši stisk v prsih. -28 metrov. Vidljivost je padla na zgolj nekaj metrov. Kje je Katka? Sranje! Kje je Katka? Levo, desno. Levo, desno. Gor, dol. Našel zgoraj levo. Vse OK? Vse OK. -29 metrov. Mrmram si mashup teme od Smrkcev in A je to.***

Potapljanje, Koh tao (Tajska)
Včasih nama uspe … ujeti trenutek popolne sproščenosti.

-30,6 metrov. Pogledam gor. Skozi plasti turkiznega morja tudi sonce dobi svetniški sij. Pokažemo si, da smo OK. In gremo. Na raziskovanje dna tropskega morja. Mimo koral, ki jih zgolj z dihalko v ustih ne vidiš. Mimo rib, ki so nad najino pojavo tam spodaj presenečene vsaj toliko kot midva sama. Mimo topa na krovu ameriške vojaške ladje. Ammmm, what?

Tema, nevihta, mi pa spodaj

Ura je 18:55. Z napihnjenimi jopiči lebdimo v razburkanem morju. Sonce je ravnokar padlo čez horizont in Koh Tao je objela tema. Od nekje slišim Tomov glas, ki nam pošilja navodila za najin zadnji potop. Nočni. Ujamem “25 metrov”, “ostanite skupaj, “se vidim spodaj”. In še blup, blup, blup.

Vse kar vidim osvetljuje moja drobna svetilka. Svetim navzdol proti dnu, ki ga ni. Diham počasi in poskušam možgane preprčati, da ni razloga za paniko. Oni pa po svoje. “Pa poglej kje si, budalo! 25 metrov pod vodo. Tema je, močan tok. Odneslo te bo. A sploh veš, kje je Katka? In vse kar imaš, je tale cevka v tvojih ustih in nekaj zraka v bombi na hrbtu. In ti temu zaupaš? A si gledal kdaj ono oddajo Seconds from Disaster? No to!”

Tom vpraša, če sem OK. Zblefiram, da sem. Zaliva me mešanica klastrofobije, maratonske zadihanosti in kurje slepote. Popolna kombinacija za popoln potop.

Prepustim se morju in vsak peti trenutek se zavem privilegija, ki mi je ravnokar dan. Lebdim v breztežnostnem prostoru, okoli mene švigajo snopi svetlobe in rišejo sceno iz novega Jamesa Bonda, s Katko se čutim povezanega kot še nikoli. Vsa čutila so na 120 % svojih zmogljivosti. Nekdo je na tole balo sena raztresel tisoče šivank.

Potapljanje, Koh Tao (Tasjka)
Sail Rock – menda najboljša lokacija za potapljanje na tem delu sveta. 2 uri vožnje tja in še 2 uri nazaj po razburkanem morju se je vsekakor izplačalo!

Kapitan, ne seri!

Ura je 6:30 zjutraj, novega dne. Ladja se še zmeraj maje. Leživa v postelji v najinem bungalovu in prepričujeva kapitana, naj že končno zapelje v pristanišče. Ne jebe. S polno močjo novemu zibajočemu dnevu naproti.

***
Katka: “A veš, da sem imela nitrogen narcosis na -30 metrih!”
Mic: “Ja? Kaj pa je bilo?”
Katka: “Slišala sem neko glasbo in nekakšen talkshow.”
Mic: “…”

Related Stories

Sorodne objave

Predlog potovanja: roadtrip po Islandiji!

Ob prihodu domov iz Islandije sva si rekla: moramo priti kmalu nazaj! In če...

Uvod v tvoje potovanje na Islandijo

Najpomembnejši podatek na začetek: 7-dnevno potovanje po Islandiji je bilo eno najinih najbolj zanimivih,...

Zamenjali Dominikansko za …

Takolele je. Dominikanska je lepa, modra in zelena in okusna. Ampak tri tedne, kot...

Potovanje v času korone

Da najprej položimo temelje in odženemo vse, ki so ponesreči zajadrali sem namesto na...

Prispeli!

Zdaj se učimo barve. Rdeč avto. Moder zamašek. Rumena banana. Kaj sva pa pričakovala...

Po 2 letih še samo 5 dni

Prvi znanilci, da gredo stvari na boljše niso sonce, odprti lokali in oglasi za...

Utrinki

Comments

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here