“Unga dunga bunga lunga tunga,” je prineslo skozi modre zavese. Besede so se ujele v molekule zatohle vlažnosti in naju vrgle pokonci. Ura je bila že zgodaj zjutraj. Ker sva prvi večer po 40-urah poti (Ljubljana-Milano-Oman-Dar es Salaam-Zanzibar) na Zanzibarju pristala šele v poznih večernih urah, sva brez enega samega vprašanja popadala v posteljo. “Te je strah? Česarkoli?”, sem vprašal Katko. Le še zasmrčala je.
Verjamete ali ne, tako varno, kot sva se počutila že ob prvem stiku z novo kulturo, ne pomniva. Pred dobrim letom sva po letu dni potovanja pristala v Manili in takrat je Katko kar malce prizemljilo. Temni obrazi, švic majice, oboroženi stražarji na vsakem koraku. Tukaj na Zanzibarju pa … prijazni gospodje oblečeni v svoje “pižamce” in s čepicami na glavi, otročki z najbolj in hip-hop frizurami, dame v dolgih pisanih oblekah in z najbolj belimi nasmehi na planetu. Strah? Česa?
No, že res, da so nama kmalu zaupali, da ravno v zadnjem mesecu na Zanzibarju razsaja kolera (midva pa ravno pojedla medium zapečeno tuno) in da seveda tukaj še vedno komarji prenašajo malarijo (seveda nimava s seboj niti enega antimalarika), a v tem trenutku pač najine misli nimajo časa za takšne neumnosti.
Dan sva preživela izgubljena med ulicami Stone Town-a, glavnega mesta večjega otoka od dveh. Otoka Unguja. Fun fact: Zanzibar ni en otok. Sta dva. Unguja in Pemba. Tisti, ki mu mi pravimo Zanzibar, je Unguja in tukaj sva sedaj midva. Greva pa 3. junija za en teden še na Pembo. “Tam so vsaj še 20 let za nami,” nama je zaupal gospod in govoril s hitrostjo dehidrirane želve. Uau. Res si ne predstavljam, kako se bova sporazumevala tam.
In če so zaradi kolere ukinili nočni market z morsko hrano, pa nama niso vzeli (ne, niso! :)) tržnice s sadjem. Se spomniš tistih avokadov, ki jih v Hoferju kupiš za 2 eur in so, roko na srce, precej okusni? Mali, ampak okusni. Ko sva nekje zalutala na polno in se je zdelo, da bo pot do prve hrane še dolga, sva naletela na gospoda, skritega nekje med podrtim obzidjem in še bolj podrto palmo. Pred njim pa ogromne krogle. Takšne za kegljanje. Temno zelene barve. “Mambo. Gospod, je to avokado?” Seveda je bil. Največji na planetu. 35 centov. Zraven pa še sočne limetke in paradižnički iz sosednjega štanta. Million-dollar solata za manj kot en dolar.
Govoriti po njihovo ne znava. Bi napisal “še ne znava”, ampak imam občutek, da zaradi vseprisotne angleščine ne bova prišla prav daleč. Nekaj besed pa sva vseeno osvojila. Jambo (beri: đ) je nekaj med pozdravom in vprašanjem kako si? Verjetno ekvivalent ameriškemu Wazzup?! In kaj odgovoriva? Wazzup nazaj. 🙂 Maji (beri: đ) je voda. Ta pride vedno prav. Pa še poa, ki menda pomeni dobro. No, nisva ravno prepričana, zato ga uporabljava premosorazmerno z utrujenostjo. Takrat nama je malce vseeno. 🙂
Nama pa že cel dan sledi en fant. Mamico mu. Ko je oblečen v rdečo kapo in karirasto srajco, naju pozna in se nama smeji, pa ogovarja in razlaga nekaj, kar razumeva zgolj na 5 %. Potem pa se znebi kape in sleče srajco, pa naju ne pozna. V svoji tretji opravi tega dne (zelena majica in kapa druge vrste) je bil kar naenkrat v vlogi sprevodnika na lokalnem prevoznem sredstvu, dala-dali. Katka mu je rekla, da je malce strašljiv, on pa se je seveda delal, da zdaj kar naenkrat ne razume angleško.
Se počutiva varne? Seveda. Takšni pajaci so le pokvarjen klinček na otoku začimb.
