Ne vem če si upam.
To je verjetno tisto, o čemer sem slišal govoriti in sem zapisal v enem izmed prejšnjih zapisov. Vipassana je ena najstarejših oblik meditacije. V prevodu pomeni “videti stvari takšne kot so”. Prebral sem nekaj blogov tistih popotnikov, ki so se udeležili te preizkušnje za telo in duha. Skratka, gre za 10-dnevno meditacijo. Vstaneš zjutraj ob 4.30 in potem z nekaj krajšimi premori za hrano in pretegovanje meditiras 10 ur skupaj … z zaprtimi očmi. Ne smeš jih odpreti. Udeležba je brezplačana, všteto je prenočišče in tudi hrana (dva obroka na dan – čaj in kolač).
httpv://www.youtube.com/watch?v=nUQ84p99K5k&feature=related
Točno to je tisto, o čemer sem govoril. 100 ur meditacije v tišini, brez vsakršnega glasu. Samo ti in tvoje misli. Menda se pretekli dogodki, ki si jih skril globoko v sebi, razprejo kot žive rane in se skozi bolečino začnejo celiti. Počasi, boleče, ampak se celijo.
Priznam, da si ne upam. Si želim, ampak ne. To bi bilo verjetno nekaj, česar ne bi zmogel …
Zakon!Se zdi ful dobro…in najbrž za človeško dušo ena super izkušnja…sam…10 dni v tišini in sam s seboj…to je pa res kr precej “skeri” 🙂
Sama bi raj šla v tako izkušnjo, kjer bi do tega prišlo z govorjenjem :))
hehehehe 🙂 a ne? 🙂
ej, ne vem. men se zdi ze kdaj, tko ko ne morem zaspat, pa se ful zamislim, pa zacnem razdelvat neke zadeve, pa iskat resitve sam pri seb v glavi, da je ze to ful grozno. ono ko te prav boli v trebuhu… ampak 11 dni?!!!! jst iskrano mislim, da bi doživel zlom …
Ja, res…I couldn’t agree with you more…že če človek sam pri sebi analizira stvari in se preveč zatopi v to, postane kar naenkrat sam v sebi precej precej (preveč) utesnjen. Posledica je seveda zoprn občutek tesnobe v trebuhu in včasih tudi nekega bedastega občutka nemoči. Odvisno seveda za kaj gre. Včasih lahko le to povzroči skoraj evforične občutke sreče in zadovoljstva, ki se takisto odražajo s čudnimi občutki v predelu trebuha 🙂
In ja…11 dni v tem…no go…ne vem, ampak men se zdi, da bi nekje na tej poti, če že drugega ne, začutila vsaj precejšnjo potrebo po tem, da na glas zakričim 🙂
BTW: What’s wrong with my pic? :))) :s
jst upam, da bom v fazi na 70 % preživetega kulturnega šoka, torej nekja okol božiča zbral tok moči, pa bom šou kej takega probat tko čez novo leto. ne vem kdaj sem se nazadnje zbudil 1.1. brez macka 😀
ta moj blogec neke cudne friske daje za slikce ja. ga morem mal postimat 😀 čaki, se kr lotim …
Deset dni nič ne delat in nič ne videt mene bolj spominja na senzorno deprivacijo kot pa na meditacijo. OK, če si izkušen v meditaciji in si se že naučil določenih tehnik, ne rečem, da ni možno. Ampak tole me res spominja na eksperimente, ko so ljudem vzeli ves senzorni input (tema, popolna tišina, optimalna teperatura, še v breztežnostno stanje so jih spravli tako, da jo jih v ravno prav gosto vodo potopili ter roke so jim tako obvezali, da se niso mogli božat in tepst) in gledali, kaj se bo zgodilo. In ni se zgodilo razsvetljenje in niso pozdravli traum in nezavednih infantilnih konfliktnih vsebin. Sploh ne! Ljudje so najprej zaspali, nato poskušali karkoli, da bi se nekaj dogajalo, nato so začeli halucinirat in na koncu so samo neskončno trpeli. Ker je naš centralni živčni sistem narejen tako, da reagira na spremembe v okolju. Če jih ni, odpove. In ni zdravo. Mogoče je pa ta meditacija vseeno malo bolša :). pa še link na blog kolegice psihologinje, ki se je razpisala na to temo http://www.ifeelpsychology.com/2009/03/senzorna-deprivacija-in/
Check this out!
http://www.dhammabrothers.com/Trailer.htm
Pred dvema dnevoma sem gledla dokumentarc Dhamma Brothers. Kaj se je zgodilo ko so v zaporu v Alabami zaceli izvajati (seznanjati ljudi z) (vipassana) meditacijo. Res navdihujoc dokumentarc! Priporocam ogled!
jaka. po mojem tale zadeve ne gre tko daleč, je pa verjetno na poti tja 🙂 se vedno je to “družabna” zadeva. me je pa strah tega, kar ti pišeš, ja…
urša. hudo, sem slisal da delajo to v zaporih ja. sam nisem vedu tole obstaja posneto! tnx
hudo urša. sem pogledal trailer. no ok, tole sem rabu, da vpliva na pogum 🙂 upam, da ga zberem se malo in predvsem da se tam ne ustrasim 🙂