“Moja današnja pisarna”

Moja (recimo temu) življenjska filozofija se vselej zavrti okoli enega vodila: dovoli sistemu, da ti vsili zgolj tisto najnujnejše, pri vsem ostalem sledi srcu. Preprosto tako. Ne moremo mimo dejstva, da človek danes za preživetje potrebuje nek zadosten kolaž varnosti. Ne gre. Naj se še tako trudimo, slej kot prej začnemo pogrešati tisti ogabni vonj po neštetokrat dotaknjenih kovancih in si zaželimo kakšnega “paper-cuta” s stoevrskega bankovca. Pa je zato nujno potrebno, da podležemo sistemu?

Karkoli bi rekel v tem trenutku, bi ugibal. Mislim (ja, zgolj mislim), da ne. Da se drugače. Samo verjeti je treba. Verjeti v to, da tisto kar preberemo, slišimo, tisto, kar nam vbijajo v glavo ni absolutna resnica. Ne pravim, da nimajo prav. Imajo. V svojem času in prostoru. Moj čas je moj. In moj prostor je samo moj. Ko enkrat prestopim v njihovega, bo druga zgodba …

K vsemu sladkemu najinega potovanja bova dodala še nekaj … realnosti. Tako nekako. S Katjo sva močno vpeta v založništvo Mali junaki, za katerega bova skrbela tudi s potovanja, prav tako pa se obeta še en izjemno lušten potovalni projekt, o katerem pa več kdaj drugič. Kako bo to finančno vplivalo na najino življenje tam na drugem koncu sveta, še ne vema. Oba greva v to z močnim zaupanje, da je vse mogoče.

In kako to poteka v praksi?

Na prejšnjih potovanjih sem se srečeval le z nujnostjo občasnega dela. Na zadnjem potovanju na Šrilanki sem tako bdel nad upravljanjem nekaj Facebook kampanj, na vseh potovanjih prej pa sem z vso vnemo in strastjo upravljal tale blog. Pri vsem tem je tako pomemben le dostop do interneta (ne nujno prek svojega računalnika), kar pa dandanes še v tako zakotnih krajih niti ni več takšen problem in vztrajnost. Vztrajnost iskanja dostopa do interneta tudi nekaj ur, po najbolj zakotnih ulicah, v visokih nadstropjih najbolj sumljivih stolpnic. Lahko bi se ustrašil tega, pa je zame to vedno znova eno super doživetje.

Zasledil sem tudi, da šrilanški mobilni operater Dialog po novem ponuja tudi Tourist Pre Paid SIM Cards, kjer se s telefonom povežeš na internet, nato pa se prek lokalnega hotspota povežeš nanj še z računalnikom. Vem, nikakršna znanost in topla voda, je pa dejstvo, da dokler tega ne preizkusiš, ne veš, kako in če sploh resnično deluje. Poročam vsekakor, ko preizkusim.

Seveda vse to za seboj potegne tudi zajeten kupečk opreme. Od najnujšega bova tako s seboj nesla vsak svoj laptop (Če naju misli kdo oropat – obupaj. Imava namreč hude Kensington ključavnice  za laptope), k temu pa seveda pritiče kar nekaj “kablovja”.

Največji izziv bo tako, kako vso to opremo ohraniti varno. Tako pred morebitno krajo, pred udarci pri vseh premikih, kot tudi pri tako nedolžnih stvareh kot so morski zrak, vlažnost in vročina.

Ni kaj. Potrebno je preizkusiti limite … 🙂

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.